Visoki Rokav

V soboto sva bila z Borutom na najvišji slovenski gori, na katero ne vodi nobena pot. 🙂 Že prej sva si rekla, da si ga bova ta dan vzela res na izi. Temu primeren je bil tudi štart. Kljub konkretnemu začetku poletja zjutraj recimo, da je bilo sveže, višje sva stopila na sneg, ob najbolj vročem delu dneva pa je bil med nama in soncem oblak, tako da je bilo kar znosno. Nekomu se je na dostopu prejšnji dan poznal, tako da sem cel ozebnik med Rokavoma sam pregazil. 🙂 Na škrbini sva se nagledala sten nad mogočno krnico V Kotlu, navezala in začela se je zame prva tura v vodstvu, za Boruta pa prva “alpska”. S prvim raztežajem nisva ravno hitro opravila, v drugem se je čutilo pomanjkanje opreme, ker je nekdo že na vstopu izgubil kladivo, 🙂 k sreči potem do vršnega dela je bilo zagledati 2 štanta, da je vse skupaj zneslo. Občutki na vrhu fenomenalni, zame zares evforični.
Pri zadnjem abzajlu nazaj do ozebnika se nama je na štantu zataknila vrv, tako da sva morala (jaz ne) nazaj gor “zrihtat” zadevo. Preden sva se zavedla, je bilo sonce že res nizko, pa nič zato, sva imela sestop v večerni romantiki z zahodom. V dolini pa si od bivaka II tako ali tako po “Vrata express” res hitro.
Top tura, top izpeljana, mislim, da bo obema ostala dolgo v spominu.

Kakšne so moje nove gamaše pa se vidi tukaj.

3 komentarjev

  1. Bravo, lepa! 🙂

  2. Upam, da si gamaše lepo zložil in pospravil, da jih boš imel še za ledeniški tečaj drugače boš imel vaje na sprejemu.

  3. Janez, ti pa res ne popuščaš. Naš najbolj aktiven hribovski romantik, bravo!

Dodaj odgovor