Med zadnjimi božičnimi prazniki je po neki turi padla ideja: »Kaj ko bi šli letos na Mont Blanc.« Ob tem imenu verjetno vsakemu gorniku zastrižejo ušesa. »Ja, seveda. Kako pa bi to izvedli?« »Ja, takoj je treba rezervirati kočo.« In se je začelo …
Sledile so take in drugačne priprave, logistične, študijske in kondicijske, različne rezervacije koče in apartmaja, nakupi opreme in hrane, spremljanje vremena, preklici rezervacij in končno odločitev, da odrinemo.
Tako smo se od 23. do 26. maja trije nadobudni – Vojtech, Jurij in Janko – znašli v Chamonixu. Za samo goro smo izbrali ponedeljek in torek, 25. in 26. maja. Za vzpon smo ubrali tursnosmučarsko klasiko: z gondolo do Plain d’Aiguille, nato prečenje snežišč in ledenika Bossons ter prehod preko slavne la Jonction do koče Grands Mulets. Drugi dan je sledil zgodnji jutranji štart in vzpon preko Petit in Grand Plateauja, bivaka Vallot in po SZ grebenu na vrh (PD+). Sledil je smuk po S steni AD-/35°-45° do zgornjega platoja, kjer se pridružiš smeri pristopa. Možne so še druge variante vzpona, od katerih ima vsaka nekaj prednosti in slabosti. A tako kot večina ostalih navez smo se tudi mi odločili za najbolj klasično varianto.
Ker smo ujeli idealno vreme z močnim anticiklonom, glede vremena ni bilo posebnih dilem. Razmere so bile že kakšen teden stabilne. Novozapadli sneg izpred enega tedna je bil povsem predelan. Zaradi visokih temperatur je bil sneg v višjih legah precej trd, nižje doli pa spomladansko moker, kar je oboje terjalo nekaj pozornosti. A generalno je tura potekala precej po planu.
Še vedno pa taka tura prinese nekaj izzivov in odločitev. Na koči smo se odločali o smeri pristopa. Možen bi bil pristop po S grebenu Dôme de Gouter, ki je manj izpostavljen serakom a prinese srednje dolg leden odsek ledu za popikat. Kot rečeno smo ubrali dolinsko klasiko in štart prestavili na zgodnejšo jutranjo uro ob 2.30. Vseeno nas je na skupnem končnem grebenu pričakal krajši leden odsek in hoja po spihanem izpostavljenem grebenu z eno nogo na vsako stran. Tudi spust s smučmi z vrha je predvsem psihično naporen, saj ves čas smučaš nad prepadom visokih serakov. V bistvu gre za »no fall zone«, predvsem v trdem. Če zraven prišteješ še serake, ki nenehno visijo nad tabo, dejstvo, da se je dan pred našim obiskom v prehodu jonction porušil snežni most, in to, da smo pri spustu naleteli na ledeni plaz, ki je dosegel smer pristopa s prejšnjega dne … se zaveš, da se giblješ v pravem ledeniškem svetu, ki ga Slovenci nismo zares navajeni in da je tura kljub relativno enostavnemu izgledu vseeno precej resna. Končni vtis je zadovoljstvo z uspešno opravljeno turo, potrditev, da smo dobro opravili vso logistično pripravo in spodbuda k dobri pripravi tudi v prihodnje.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.