Bilo je že pred več kot dvema mesecema, domače gore so bile še v trdnem primežu zime, a z Jakobom se nama nikakor ni uspelo navezati na isto vrv. V zameno mi je predlagal velikopotezen načrt – vzpon na enega izmed alpskih štiritisočakov v drugi polovici maja. Ni me bilo treba dolgo prepričevati. Ker pa se razlogov za dodatno družbo ne da prešteti na prste ene roke, sta se nama na turi pridružila še Mojca in Robi.
Na pot smo odrinili v petek, 22. maja. Obetal se je lep konec tedna, in prav neverjetno se zdi, kako je lahko Jakob tako daleč vnaprej zadel z vremensko napovedjo. Dolga vožnja proti Švici je bila, kljub poletnim temperaturam zunaj in manku klime znotraj kombija, prav prijetna. Popestrili smo si jo z obilo klepetanja, slanimi in sladkimi dobrotami in z neke vrste tekmovanjem, kdo ima na zalogi bolj odštekane komade. V poznih nočnih urah smo prečili tunel Veliki Sv. Bernard in se kmalu po prihodu na švicarsko zemljó utaborili na prijetnem prostorčku, le lučaj stran od glavne ceste. Mojca in Robi sta horizontalo zavzela kar v kombiju, z Jakobom pa sva se v spanec zazibala v visečih mrežah.
Po kratki noči je sledil obilen zajtrk – še zadnja prilika za carbo-loading. Težke in nerodne nahrbtnike smo si oprtali v idilični vasici Fionnay in pogumno zagrizli v breg. Da nas strmina začetnega vzpona ne bi popolnoma dotolkla je kaj kmalu poskrbela posoda, ki je ušla iz Robijevega nahrbtnika. Kot kolut gloucesterskega sira je odbrzela po pobočju. Ob krajšem postanku pri “štalci” nas je Mojca presenetila z odličnim štrudljem, iz daljave pa so proti nam že kukali vrhovi treh Combinov in z zanimanjem opazovali druščino, ki leze proti njim. Pot nas je vodila po tako slikoviti stezici, da bi zanjo zlahka uporabili pridevnik “potogenična”. Uvodnemu stiku s snegom smo se s hojo po grebenčku spretno izogibali čim dlje. Okoli nas pa je mrgolelo turnih smučarjev, o katerih užitku v pričujočih razmerah smo močno dvomili. Z izjemo tistega enega ski & fly nadobudneža, ki se je spusta, vsaj z naše perspektive, lotil precej na tesno. Ta je zagotovo vriskal.
Greben nas je privedel do koče Cabane de Panossiere (2645 m), kjer se je pred nami odprl pogled na ledenik Corbassiere v vsej njegovi veličini. Tam smo se osvežili, se opremili za prečenje ledenika in povprašali po razmerah. Oskrbnica je potrdila, da ledeni možje niso prinesli padavin, ki bi znatno zalile ledeniške razpoke. Ko pa je slišala za naš načrt, da splezamo SZ steno Combin de Valsorey, je zgroženo odvrnila: “It’s all ice, can’t you see! You don’t need…” in z rokami nakazala daljnogled. Zazrli smo v svetlečo steno v daljavi in vseeno pogumno zakorakali na ledenik. Sledili smo lepo vidni sledi turnih smučarjev in obsijani tako od zgoraj kot od spodaj zložno napredovali višje in dlje v ledeniški svet. Ob bližajočem se mraku in v spremstvu grmenja serakov s pobočij Grand Combina smo na uravnavi malce nad 3000 m nadmorske višine postavili šotora, povečerjali in šli preverit, kako hitro bo minila noč.
Ta je bila, vsaj zame, kratka in sladka, saj sem si končno privoščil napihljivo podlogo, da ni bilo celotno breme izolacije samo na “armiču.” Ob štirih zjutraj smo v soju čelk po prijetno pomrznjeni podlagi odrinili pod steno, kamor smo prišli ob svitu. Izkazalo se je, da drži latinski pregovor: “Sreča je naklonjena pogumnim,” kajti v skrajnem levem delu stene, ki ga zagledaš šele, ko si naravnost pod njim, je bilo moč videti na pogled skorajda neprekinjeno linijo snega. Po prijetnem pikanju v prvi tretjini smeri smo se navezali, saj je bila z višino smer začinjena z vedno več skale in črnega ledu. K težavnosti v lednih odstavkih je dodatno prispevalo dejstvo, da smo si kolegialno razdelili 10 vijakov, kajti eno izmed navez so njuni vijaki raje počakali doma. Sicer pa so poleg vijakov prav prišle tudi snežne sablje in ledni klini. Naš trud je bil poplačan z zadovoljstvom po uspešno preplezanih 650 m smeri, za katere smo bili enotni da si zaslužijo celokupno oceno D oz. IV.
Ker je bil spomin na grmenje serakov prejšnjega dne še svež, smo se pri sestopu morali podvizati. Vrh Grand Combina je tako ostal cilj za kdaj drugič. Za sestop smo si izbrali Couloir de Gardien, razmeroma najvarnejšo opcijo, ki pa je še vedno izpostavljena serakom in prepredena z razpokami. Stvar smo si deloma olajšali s spustom po vrvi, a še vedno porabili kar nekaj časa. Ob poznem prihodu do šotorov, smo sprejeli zrelo odločitev, da ne sestopimo ponoči. Raje smo na ledeniku, kjer smo postali že skorajda domači, preživeli še eno noč. Hrane in goriva smo imeli vsekakor še dovolj.
Ob jutranjem pospravljanju sva z Jakobom iz prve roke izkusila kako izmuzljivi so lahko zakoni fizike. Palico šotora sva le za trenutek spustila iz oči in kot kača je švignila neznano kam. Ko smo nad iskanjem med sestopom že skoraj obupali, jo je Mojčino sokolje oko opazilo osupljivih 500 m nižje od tabora. Dodobra izsušeni in pregreti smo nazaj grede pri koči “cagavo” vprašali, če se slučajno najde kaj za pod zob, glede na to, da smo prepozni za zajtrk in prezgodnji za kosilo. Radodarna oskrbnica pa nas je hitro razveselila z zajtrkom, ob katerem je zaigralo srce in to za pičlih 15 EUR na osebo (smo vendarle v Švici). Okrepčani smo se pod žgočim soncem odpravili v dolino, kjer sta nas čakala osvežujoče hladna reka in dolgo pričakovani trenutek, ko smo utrujene rame končno lahko razbremenili težkih nahrbtnikov. Bili smo ravno dovolj zgodni, da smo nazaj grede ujeli prometno konico v Veroni in ravno še isti dan k počitku znova legli na tromestni nadmorski višini.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.