AO Kranj

Z Aleksandrom sva šla mau na špancir, ker naja je firbc matrou koko so kej razmere u gorh. Pršč je že,ni pa še predevan,še mau ga nej vrže po pa bo. Šla sva u osmh zvečer tko da je na vrh že kr fajn zahvadvo. Fajn je blo.

Tokrat na Ratitovec čez Razor, kjer je pot dobro shojena, a zlasti pri spustu na mestih prava drsalnica. Rahle snežinke so bile stalne spremljevalke, na vrhu, in že pod njim, pa megla in malo vetra, kar pa ni vplivalo na zimsko idilo in prijeten izlet.

Za tiste, ki letos niste prišli, da naslednje leto ne boste manjkali . . .

Danes je bilo prvotni načrt malce drugačen, vendar je lenuhova smer pokazala zobe, al pa sva bla z vidom prelena:D, drugače pa noro dober, vsaj -10 plus močan veter, snega sva imela povsod dost, ker ga je tako pridno prenašalo, rokavice so nama tudi pošteno zmrznile. Razmere se pa delajo. Za prvič letos zakon…. Slike pa mal kasnej

V Dolini je že čist zimsko vzdušje, to je blo treba izkoristit; se naužit svežga zraka pa razgledov. Trupejevo poldne se je izkazal za pravo destinacijo. Snega je do ene 30 cm in je dokaj shojen. Razgledi so bli daleč v Avstrijo in Italijo pa direkt v martuljkovo skupino, Jalovec, Mangart. Gužve ni blo. Sonce je pa glih mal izza oblakov pogledov. Slike so sam s prve polovice poti pol je pa aparat začel štrajkat.

Jaz in Karu sva se v soboto odpravila v Dolino vrat na orientacijsko-kondicijsko preizkušnjo. Slednje je bilo sicer nekoliko bolj uspešno, tako da nama je uspelo priti do vrha Suhega plazu pod Škrlatico. S soncem obsijanimi in snegom pobeljenimi vrhovi, je postregel, za marsikoga še neodkrit, razgled iz tega konca Slovenije. V daljavi se je občasno zaslišalo grmenje, večinoma iz strmin Dolkove glave ter sosednjega Stenarja, kjer je bilo moč opaziti tudi nekaj atraktivnih snežno kamnitih plazov. Enega manjših plazov […]