Sijaj sijaj sonce

Pravijo, da za dežjem posije sonce. In na mojo plezalno sezono je letos (in upam, da ne bo nehalo po tem utrinku), kar močno posijalo!

Z Žigom Š. otvoriva plezalno sezono, kar v Vežici. Odlična skala, luft, dostop te pa tudi ne pusti hladnega. Pred G-G (V+, 390m) srečava še eno navezo, ki pa naju vljudnostno spusti naprej. Smer je res samo za uživat! Naslednji dan se z Nejcem C. zapodiva v Planjavo. Zaradi časovne omejitve se odločiva za Majsko smer(V, 130m), ki naj bi premogla hvale vredno skalo. No, če bi se držala skice, bi mogoče le hvale vredno količino skale poslala v dolino? Tako, da sva plezala izzven območja zajede, tam pa je bila plezarija dejansko lepa. Očitno tudi nisva bila edina z enakim razmišljanjem.

Ker dolgi dostopi vedno dobro začinijo turo se ponovno znajdem v Vežici. Tokrat s Katjo plezava Akademsko smer (VII-/V+, 200m). Z izjemo dveh cugov se v 200m človek, kar uživaško napleza. V težjih cugih je več, kot dovolj opremljena. Detajl pa tak, da bi ga prej pričakovala v bolderci, kot v steni. Z iskanjem abzajla nimava problemov in kmalu sva nazaj. Tam pa naju počaka tudi rdeči metulij, ki si je očitno letos želel poleteti, pa je prehitel metamorfozo.

Nahodili in naplezali smo se tudi v DKV (V, 400m). Še ena odlična klasika, z izjemo izstopnih 2 cugov je plezarija res lepa. Miheličeve zelene livade na vrhu so res lepe, a zaradi piva pri koči, smo jih zaslišali tudi iz 12. nadstropja.

Po predolgem času pridejo na vrsto tudi Dolomiti! Sam tabor je malo ogrožala vremenska napoved, po kateri bi morali prijadrati. Pa smo bili na koncu prav lepo zapečeni. Plezalo se je vsak dan, le enkrat sva z Matejem obračala, ker je bila smer zglancana bolj od taščice v Preddvoru. Tako, da sva na koncu frikala.

Med tednom me je presenetil sms Anje Petek, da išče soplezalca za Dolomite. Premišljevanje ni bilo potrebno tako, da se kmalu spet vozim v Italijo in se pridružim taboru AK Rinke. So prav posrečen ferajn – veliko ornk vzponov, veliko kolesarjenja. Veliko pa tudi druženja z nekaj razkuževanja. Predvsem jih je pa zabavno poslušati. No, z Anjo sva bili na srečo podobnih želja, tako izbira smeri ni bila zakomplicirana. Prvi dan sva se zapodili pod črn stolp v Innerkoflu in splezali Via del Calice (VII/VI-V, 450m). Smejalo se nama je od podna pa do vrha. Le temni, bliskajoči se oblaki z Marmolade so naju priganjali pri abzajlu. Kjer se nama je seveda enkrat tudi zataknil štrik in je Anja pokazala svoje odlične sposobnosti prusikarjenja. Še vedno zagnani, sva se naslednji dan zaželeli lufta v Cassinu, v Cimi Piccolino. Žal nama je to željo odvlekla vodniška naveza. Obrnili sva se za 90° in splezali Southeast face v Punta Fridi (VII/V+, 340m). Smer je bila spet odlična izbira, detajl je bil spodobno opremljen, drugje pa so frendi lepo sedli v poke. Če sva dan prej pihale v oblake, sva si jih tokrat zaželele. No, je bilo pa pivo toliko bolj hladno potem :).

 

 

2 komentarjev

  1. Čestitam za lepe vzpone!

  2. Bravo! Kapo dol. 🙂

Dodaj odgovor