PERU 2009

Čas trajanja: 17.6.2009 – 15.7.2009

Udeleženci: Borut Janša, Luka Plut, Ana Katarina Strnad, Anže Šavs, Janez Ziherl, Polona Ziherl

Potem ko sem leta 2004 brez večjih težav opravil vzpon na 4545 metrov visoki Dom, kjer je bilo potrebno premagati 3000 metrov višinske razlike, sem si postavil nove višinske cilje. Najprej je bilo potrebno preveriti, kako prenašam višino, zato sem si kot prvi cilj zadal osvojitev 6000-čaka. Ker sem si še isto sezono tudi zaradi večjih naporov poškodoval koleno, je bilo potrebno odhod v Ande prestaviti na kasnejši čas. Pet let po poškodbi si je koleno toliko opomoglo, da je bilo ponovno pripravljeno na višave, čeprav še ni bilo čisto zdravo. Na odseku sem izbral ekipo, ki je imela podobne cilje in odpravili smo se v Perujske Ande.

Zbrala se je raznovrstna druščina, za katero je bilo značilno, da nihče od nas ni imel izkušenj z odpravami in nihče ni imel zares statusa alpinist. Kljub vsemu je ekipa delovala usklajeno, tako da pri organizaciji in izvedbi odprave nismo imeli večjih problemov. Janez je poskrbel, da je kuhinja ves čas obratovala, Luka  je prevzel pobudo, ko so drugim pošle moči, Aka je poskrbela, da so nas slišali tudi v sosednjem apartmaju, Anže je z visokimi cilji narekoval tempo odprave, Polona pa je bila glavni tolmač.

Za Peru smo se odločili, ker se nahaja blizu ekvatorja in je tam nebesni svod višji, zato je lažje dosegati višje nadmorske višine pa tudi vrhovi v Perujskih Andih so lažje dostopni. Med pogorji Andov smo izbrali priljubljeno Cordillero Blanco, kjer je najprimernejši čas za  opravljanje vzponov od junija pa do avgusta. Julij je tisti mesec, ko so vremenske razmere ponavadi najboljše.

Zaradi cenovnih razlik in časovne usklajenosti smo se za odhod odločili 17. junija. S Polono smo se sestali pet dni pozneje. Prvi dan smo preživeli v največjem puščavskem mestu Limi, nato pa smo krenili v prestolnico perujskih odprav – Huaraz, ki leži na nadmorski višini 3300 metrov. Dodatna dva dneva smo izkoristili za  aklimatizacijo. Najprej smo se odpravili na ogled razvalin ene najstarejših indijanskih civilizacij Chavin. Pri tem je bilo potrebno prečkati prelaz na višini 4800 metrov. Naslednji dan smo se povzpeli na bližnje jezero Churup, ki leži na višini 4500m. Tu pa so se že začele prve težave, saj sem dobil drisko in vročino, kar je bila najverjetneje posledica tudi višine. Po dnevu počitka sem si toliko opomogel, da sem lahko nadaljeval z uresničevanjem zastavljenega cilja, čeprav še vedno nisem bil povsem zdrav.

Navkljub ne najboljši vremenski napovedi,  smo odrinili v dolino Ishince. Gre za zelo priljubljeno dolino, kjer se nahajajo naši najpomembnejši izbrani cilji Tocllaraju in Ranrapalca. Pot po slikoviti dolini je potrebno prehoditi, za nošenje večjih kosov opreme, pa je potrebno najeti osle. Kot je značilno za dobro organizacijo, smo nakupili veliko hrane. Najeli smo pet oslov (cena osla je 5$ in cena vodnika 10$) in se podali v bazni tabor, ki leži na višini 4300 metrov. Pot smo prehodili v štirih urah.

Po prihodu so bile vremenske razmere primerne za krajše vzpone. Najprej smo izvedli aklimatizacijski vzpon na Urus (5495m) in naslednji dan še na Ishinco (5530m). Janez in Aka sta opravila vzpon samo na Ishinco medtem, ko smo ostali opravili vzpona na oba vrhova. Pri aklimatizaciji nismo imeli večjih težav, oba vzpona sta bila lepa in dokaj enostavna (Ishinca je zahtevnejša od Urusa).

Po aklimatizaciji nas je čakal glavni cilj. Izbirali smo med dvema ciljema in sicer:  direktno smerjo v Tocllaraju (6034m) in severno smerjo v Ranrapalci (6162m). Obe smeri sta ocenjeni z D+ (na Ranrapalco je potrebno plezati tudi po skali). Zaradi neizkušenosti, nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo od ocene D+, vendar pa naj bi bila po  informacijah takšna smer primerna za naše sposobnosti. Ker je bilo v Ranrapalci malo snega in bi bilo treba plezati še več po kopni skali kot je običajno, smo se odločili za lepšo smer Tocllaraja. Možnost, da kasneje osvojimo še Ranrapalco, je tako še vedno ostala odprta. Prednost Tocllaraja je tudi v tem, da se smer konča na vrhu gore, medtem ko moraš pri Ranrapalci vrh zaradi nevarnosti vrhnjega grebena velikokrat izpustiti. 

Za vzpon na Tocllaraju smo potrebovali dva dneva. Prvi dan smo se povzpeli na višino 5300 metrov, kjer smo postavili višinski tabor. Ker je stal na zasneženem delu področja, smo pred postavitvijo dobro preverili teren, da nas ne bi presenetila kaka razpoka sredi počitka. Večina odprav zato postavi tabor malo nižje na zatišnem skalnatem področju. Naslednji dan smo vstali ob treh. Naš spanec že zaradi višine in mraza ni bil kvaliteten.  Mraza iz premrlih udov nismo pregnali niti ob pričetku plezanja.

Vzpon se začne s prečenjem očitne razpoke, ki se razteza čez celo steno. Zaradi varnosti smo se na tem delu navezali, naprej pa sta plezanje navezana nadaljevala samo še Polona in Janez. Po razpoki sledi uživaško plezanje po stiroporastem snegu z lednimi vložki s stalno naklonino nekje med petdeset in sedemdeset stopinj. Zaradi rosenja v zadnjih dnevih se je na določenih mestih nahajalo malo pršiča, tako da si je bilo tam možno odpočiti meča. Stena je sicer dovolj strma, da se je večino novega snega splazilo in ni bilo večjih ovir kljub slabemu vremenu v preteklih dnevih. Trije nenavezani  smo napredovali zelo hitro in že ob 13. uri dosegli vrh. Na vrhnjem delu, potem ko se strmi del smeri konča, smo se ponovno morali navezati, saj je to področje razgibano in posuto z razpokami.

Sestopili smo po normalni smeri, ki smo jo morali pričeti s spustom po vrvi. Krajši skok takoj po vrhu je možno tudi preplezati, vendar je potrebno natančno poznati pot, ker je večji del skoka previsen. V zadnjih štirinajstih dnevih smo bili prva odprava, ki je prispela na vrh, zato sledi sestopa po normalki niso bile vidne in smo se morali poslužiti spusta po vrvi.  Po našem spustu je na vrh po normalni smeri prispela avstrijska naveza in nam tako dobro označila pot tako na vrh kot tudi v tabor. Zaradi novozapadlega snega in zelo razgibanega razpokanega področja je bil sestop kar zahteven.

Žal pa se je pri sestopu zgodila nesreča. Polona se je ponesrečila, ker se ji med spustom po vrvi izpulila snežna sablja. Z Lukom in Anžetom smo bili že v višinskem taboru, ko nas je Janez obvestil o nesreči. Odločili smo se, da bosta šla Luka in Anže naproti Janezu, sam pa sem še isti dan sestopil v dolino, obvestil Ako in poizkušal organizirati reševalno akcijo. Naslednji dan so italijanski alpinisti, ki so ravno takrat domovali v koči v baznem taboru, velikodušno priskočili na pomoč in na nosilih prenesli Polono v bazni tabor. Pot po dolini je nadaljevala z ježo na konjskem hrbtu.

Kljub nesreči pa smo z dosežkom zelo zadovoljni, saj smo izpolnili glavni cilj odprave  tj. osvojitev šesttisočaka in preplezati eno od zahtevnejših smeri. Zadovoljni smo po vrnitvi v dolino začeli iskati nove cilje, ki bi jih lahko še uresničili do konca odprave. Sam sem se zaradi zdravstvenih težav odločil za malo bolj avanturistično pot po Peruju, medtem ko sta Anže in Luka splezala še na eno najlepših gora Alpamayo (glej njun opis spodaj). Aka in Janez sta poskušala priti na enega od lažje dostopnih šesttisočakov – Copo, vendar sta ravno tako  predčasno končala z vzponom zaradi Akinih zdravstvenih težav. Copa je sicer položnejši vrh vendar  poln  razpok, tako da je tudi vzpon na ta vrh lahko zelo nevaren.

Borut Janša

Nekaterim v pomoč ali pa zgolj kot zanimivost pa še seznam opreme odprave: 

Obutev:

višinski čevlji (priporočljiva plastika)

čevlji za dostope

natikači

plezalke (za bolderiranje)

Obleka:

ledeniška sončna očala (rezervna očala)

tople rokavice s protektorji (kuhana volna)

tanjše rokavice

podkapa

topla kapa

kapa proti soncu

gamaše

gore-tex ali softshell hlače

pohodne hlače

termo podhlače

2-3 para pulijev oziroma puloverjev

gore-tex ali softshell jakna z velurjem

puhovka

2 termo nogavice

več parov treking in drugih nogavic

več parov aktivnega spodnjega perila

aktivne majice z dolgimi rokavi

Plezalna oprema

plezalni pas

čelada

dereze

2 cepina

rezervni okel za cepin

snežna lopata (za pripravo višinskega tabora)

pohodne palice

čelka (rezervne baterije)

zimski plezalni nahrbtnik

bivak vreča

dvojna vrv (polovička na osebo)

reverso

3 skalni klini

3 ledni vijaki

2 snežni sablji

5 dolgih kompletov

3 matičarke

2 gurtni

3 prusiki

alu folija

prva pomoč

Higiena:

potovalna brisača

pribor za osebno  higieno

zaščitna šminka proti soncu

zaščitna krema proti soncu

pribor za šivanje

rezervne vezalke

različna zdravila (aspirin za redčenje krvi)

energijske ploščice in vitamini

Bivalna oprema:

puhasta spalna vreča

nagubana podloga za pod spalno vrečo (npr. thermarest Z Lite)

armafleks ozirom dodatna podloga (ni nujno)

transportna vreča (prasica)

ključavnica

šotor (eden za dve osebi)

višinski šotor (eden lahko za tri osebe)

gorilnik na bencin in plin (plinskih bombic ne smeš nositi na letalo, v Peruju so drage)

več posod za pripravo hrane in držalo za posodo

krožnik, skodelica, jedilni pribor

nož

termovka

čutara

vžigalnik/vžigalice

Pripomočki:

vodniki za Cordilero Blanco

zemljevid za Cordillero Blanco

karton cepljena proti rumeni mrzlici

potni list in kopija potnega lista

zavarovanje za reševanje v visokogorju (priporočljivo alpenverein, v Peruju ni organizirane službe za reševanje, zato mora biti za to poskrbljeno v okviru zavarovanja)

silvertape

walky-talky

knjige in revije

fotoaparat

telefon s predvajalnikom glasbe in GPS-om

izvijači, ključi