AO Kranj

Plezala sva v soboto z Borutom Janšo, lepa plezarija, vroče nama ni blo, na konc te pa še mal rušja čaka, da ne pozabiš, da si v Rušci.

Šifko je bil prizanesljiv glede komentarja smeri. Blešeče bele plošče iz časov Miheliča so že krepko zbledele in razpokale, tako da kakšnega slavospeva smeri res ne bi pel. Na zraku smo pa le bili. Dodajam še nekaj slik.

Dons pa res ni bil pravi dan za plezat, no vsaj zame ne? Že v prvem rastežaju previsne plate sem se jezil sam nase, ker me je navil ko vola. Ja, bo treba mal na stenco jit pogledat. V stropu katerega je bilo potrebno potehničarit mi ni bilo pa tudi nič jasno, sploh ko mi je v roki ostala edina luska pomembna za napredovanje. Bolj je bilo vse podobno otroškim igralom z gujsnico in peskovnikom. Ker čez strop ni šlo […]

Izjemno lepa smer z raznolikim plezanjem. Spodnji in zgornji del smeri imata dobro skalo, v srednjem in lažjem delu pa je potrebne več pazljivosti. Izjemno sva bila navdušena nad kamini v zadnjem delu smeri, ter seveda izstopom skozi preduh. Vrv mi je pomagal vleči Mihc.

V soboto sva z Borutom plezala na območju, kamor redkokdaj stopi gorenjska noga – v pogorju Raduhe. Po pravem trentarskem dostopu pod steno po gamsjih stezicah sva splezala lepo in atraktivno dvestometersko štirico, Belina imenovano, ki te pripelje direktno na “fuzbalplac” na vrhu Laneža. Turo sva zaključila v Koči na Grohotu v nekoliko neobičajni živalski družbi na pašniku.

No prve preplezane smeri v Sfingi (1961) sva se z Rezilko lotila zelo zgodaj. Ob pol osmih iz Vrat. Dostop do nje je potekal kar hitro. Nato sva prehtela še dva Hrvata in to ravno tista, ki so ju, baje ne po njuni krivdi, vlekli ven iz Loške. Plezala sva vse prosto na ogled (NO). In tako ob petih že pila pir pri Aljažu. Slike moram pa še razvit. Čestitke Mihcu in Mateju!