Kondicijska tura tečajnikov alpinističnega odseka Kranj (2026/2027)

V nedeljo, 27.09.2026, smo se tečajniki AO Kranj, na čelu z vodjo tečaja (šole), načelnikom alpinističnega odseka ter vodniki, odpravili na kondicijsko turo na Malo Ponco pri Ratečah. Ker nam, kot strastnim hribolazcem, zgodnje jutranje ure ne predstavljajo nobene ovire, smo na pot krenili ob 5.45, iz mesta zbora pred Mercatorjem na Kokrici v Kranju. Pred odhodom smo se porazdelili po avtih, in se odpravili proti Kranjski Gori. Pred končno destinacijo, od koder smo ubrali pot pod noge, smo na enem od parkirišč pobrali še ostale tečajnike, ki so se do kranjske gore pripeljali sami. Naše izhodišče poti je bilo na italijanski strani (Belopeška jezera).

Ker je osnovni namen kondicijske ture ta, da se pri tečajnikih preveri kondicijsko pripravljenost, nam pot in tempo, ki ga je narekoval naš vodnik (Seba – sklepam, da mu je ime Sebastjan?), nista prizanašala, saj je bil naklon ves čas navkreber. Vsake toliko smo se na hitro ustavili, saj nam je bilo, kljub nekoliko hladnejšim jutranjim temperaturam, kaj hitro vroče, tako da tisi, ki smo se na začetku morda po tihem pritoževali nad mrazom, kaj hitro znebili prvih odvečnih slojev dolgih rokavov. Vendar pa nam dokaj hitra hoja v klanec ter teža nahrbtnikov ni predstavljala ovire za vmesno klepetanje, ter prebijanje ledu med nami tečajniki, saj je eden od namenov tovrstne uvodne ture tudi ta, da se med seboj spoznamo in izmenjamo kakšno misel ali dve😊.

Ob prihodu do prve čistine, izven gozdne krajine, predvsem v znamenju alpskega/predalpskega bukovja s trolistno vetrnico (Anemono – fagetum), gorskega-zgornjegorskega bukovja s platanolistno zlatico (Ranunculo platanifilie – fagetum) ter macesnovja z dlakavim slečem (Rhododendro hirsuti – laricetum decidue) – sam sem študent gozdarstva, zato grem težko preko ene od svojih študijsko-poklicnih deformacij – se nam je odprl lep pogled na okoliške vršace, od katerih je najbolj bodel v oči Mangart in poleg njega še Mali koritniški Mangart. In že je bil čas za prvo skupinsko sliko. Naredili smo nekaj požirkov pijače in krenili naprej. Pot je naredila dokaj velik ovinek, saj nas je najprej peljala strmo navzgor, tako da smo se mestoma morali oprijeti izpostavljenih korenin, nato pas se je strmo spustila nazaj do nivoja platoja, kjer smo posneli zgornjo sliko, ki je bil sedaj samo nekaj metrov stran do koder smo se spustili – ovinek smo poimenovali kar Kondicijski ovinek. Od tod naprej, pa smo kasneje prišli do dela poti, kjer smo si do vrha nadeli čelade, saj se je pot približala skalnatemu predelu pod ostrenjem, in na takih predelih res nočemo tvegati kakršne koli poškodbe iz malomarnosti in neprevidnosti.

Kratek postanek pri bivaku na poti

Vrh smo dosegli po dobrih dveh urah hoje, kjer smo naredili okoli deset minut dolg postanek, ravno dovolj da smo si ogledali okoliške vršace Julijcev (Oltar, Škrlatica, Špik, Prisank, Mangart, Jalovec in v ozadju Montaž Zahodnih Julijcev). Na poti nazaj smo se ustavili na daljšem postanku, ki smo ga v začetnem delu izkoristili za malico. Že na uvodnem sestanku nam je bili rečeno, da kot nekakšna tradicija velja, da tečajniki seboj prinesejo čaj in kavo, ter kaj sladkega za pod zob za naše vodnike, ter seveda za ostale sotečajnike. Izkazalo se je, da smo to vsi tečajniki vzeli nadvse resno, saj so iz nahrbtnikov začeli prihajati najrazličnejši posladki, od domačega peciva, domačih ovsenih ploščic s sadjem, kokosom in medom, piškoti, kava, čaj, celo palačinke z marmelado in nutelo so se pojavile na porcelanastem krožniku tako, da se je res našlo nekaj za vsakogar. Ko so bili želodci približno polni, smo odmor nadaljevali s ponavljanjem vozlov – alfa in omega alpinizma, kot smo to že nekajkrat slišali -, prikazom situacije prve pomoči pri zlomljeni nogi, največ časa pa smo porabili za prikazovanje pravilnega zabijanja plezalih klinov v skalo, malo pa smo se poigrali še z vstavljanjem plezalnih zatičev, žargonsko jebicam, v skalne razpoke. Pred odhodom smo si še do konca napolnili želodce in se odpravili nazaj proti dolini, tokrat na slovensko stran. Del poti je bil očitno namenjen za preverjanje naši sposobnosti za gibanje, koordinacij in ravnotežje po nekoliko bolj gležnjem neprijaznem terenu. Milim, da smo se vsi več kot dobro odrezali.

Sestop nas je naposled pripeljal do parkirišča, kjer smo zjutraj pobrali tistih nekaj tečajnikov, ki so se do Kranjske gore pripeljali posebej. Sledila je analiza opravljene ture, ter, seveda, izpraznitev embalaž s piškoti, ki so še ostali od postanka za malico. Čeprav smo vsi od uvodne kondicijske ture pričakovali nekoliko več hoje, kot smo jo opravili sicer, smo se na njej imeli vsi odlično – vreme nam je bilo nadvse naklonjeno poleg tega pa smo se imeli priložnost naučiti še veliko novih stvari.