AO Kranj

Snežnik je zameden kot že dolgo ne – da je vrh poledenel pa nič novega. Za na vrh – do koče so NUJNE dereze, ali pa nabijanje srenačev v led. Smučarija – glede na razmere presenetljivo dobra. Prav prijetna tura. Uživala Marko in Metka ter mnogo drugih med drugim tudi moja mami, ki si zasluži za svoje 1 turnosmučarske korake posebno pohvalo

Smuka s Hajnževega sedla je prava muka… No, pa se ne bi preveč pritoževal, je prav lepo tam gor.

Tako g. Mitja Košir: Naš vrh je res srednji, saj bi si bolj središčno umestitev v vencu visokih gora naokrog le težko zamislili. Stoji kot visoka, samotna piramida nad Smokuško planino, ki razprostira svoje pašnike ob njegovem južnem vznožju, na zahodu ga od plečatih bokov karavanškega prvaka Stola loči samotna krnica Zagon, na vzhodu pa se njegova strma pobočja nad živahnim izvirom rečice Završnice umirjajo na travnikih Zelenice, prav zdaj tudi smučarsko zelo zanimive zasnežene razprostranjenosti med severnimi pobočji Begunjščice […]

Končno se je vreme za nekaj ur umirilo, pa je bilo to treba takoj izkoristit. Včeraj nočni sprehod na Kriško, danes pa s smučmi na Triangel. Turni del je odličen, od smučanja pa je veselje le do zgornje postaje sedežnice, naprej pa žalost. Današnje toplo vreme bo pa najbrž ponavljalce nagnalo v jok že v zgornjem delu.

Včeraj smo (glej sliko), po nasvetu Kecota, odmaširal proti Vušci. Na vrhu pršič, pol pa mešano, skorja in pršič. pred nami je Vošco že obiskala trojica (al pa četverica), tko da smo imel narejeno še gaz. Pol pa smo skočil še na finale lednega plezanja – Čestitke Vukotič za drugo mesto!

Po dolgem poležavanju sem se le sprvil naredit nekaj zase. Zapeljl sem se v Davčo, kjer so avto zamenjale smuči. Razmere so me močno presenetile, saj je bil zgornji del popolnoma trd (spihan), srednji del je mal skorjice niže pa 15 centimetrov pršiča. Kakorkoli, vsaj malo sem spet okusil zimske radost.