AO Kranj

Včeraj sva z Igorjem opravila verjetno šele 3. ponovitev Nejčeve smeri v Ojstrici. Smer je lepa in zahtevna. Celo smer sem plezal kot prvi in jo preplezal prosto. Plezala sva slabih 12 ur.

Včeraj smo imeli Kranjčani mini skupno turo v triglavsko zahodno steno. Tjaša je plezala Šlosarsko, Tine in Klajnšek Stopnice v nebo, midva z Mirkotom pa Ljubljansko. Tudi v Wisiaku jih je bilo veliko, sam ne vem, ali je bil tudi kateri naš. Slike in več o tem bodo dali pa drugi. 😉

No, še nekaj fotografij iz naše mini skupne ture kot je napisala Jelka:-). Res lepa smer, v kompaktni skali z lepimi prehodi – Pavle je res znal. Če si dobro vplezan in na ključnih mestih hitro ujameš linijo, je res prava uživancija. Ne popusti pa do vrha, tako da sva se z Matijem pošteno naplezala.

Najprej 6km kolesarjenja, potem pes do stene, prvih 5 raztezajev lepih, naslednjih 5 cudovitih,200m soliranja,20m spusta po vrvi,1 raztezaj plezanja iii+ in ze sva z Bojano na vrhu. Zadovoljna.

V nedeljo sva s Klemenom plezala Bratovsko smer v Srebrnjaku. Vseh 450m lepa plezarija, skala drži – kompaktna. Smer dobro opremljena – vseeno kakšen metulj, zatič ne škodi. Zanimiv je sestop – najbolj zoprn del ture – spusti po vrv (varianta tudi “lažje” skalno plezanje, potem pa ruševje po katerem iščeš uhojene “kozje” stezice:) Razgledi, uživancija…juheeej (Kekec:)!!

V ponedeljek sva s Plenksom plezala smer Na drugi strani časa. Resno plezanje v dobri skali, z nasvedranimi varovališči in pretežnim vmesnim varovanjem z metulji. Najtežji raztežaj za katerega sva si vzela nekoliko več časa je zelo dobro opremljen s klini, je pa težji od ocene 8, očitno zaradi odlomljenega oprimka. Plenks ga je uspel preplezati prosto, jaz pa ne.

V soboto sva s Tinetom plezala že več let ogledano, še ne preplezano, linijo v Dolgem hrbtu. Prvi raztežaj sva splezala po Jernejevem stebru nato pa sva nadaljevala naravnost navzgor v precej monolitno steno med samim Jernejem in Trikotom, po katerem sva tudi izplezala. V steni sva pustila 10klinov od tega dva specijalca na detajlih. Gre za precej kompaktno in ne najlažjo smer. Že prejšnji vikend, na Nejčevem taboru, pa sva Rokcom naredila verjetno prvo ponovitev Spoznanja, v istem ostenju.

Vročinskemu udaru se je najlažje izogniti s plezanjem po gričih. Z Matjažem Mohoričem sva tako v soboto iskala senco v Skalaškem stebru v Škrlatici, v sredo pa v Desni smeri Ojstrice. Obe »top šit« klasični smeri, ki pokažata kako so »tastari« (oz. »tastare«) imel nos za prehode iskat.

V začetku avgusta smo bili Nonne, Miško, Janko in jaz v Dolomitih. Plezali smo v Tofani in sicer smeri Via Primo spigolo in Via Constantini – Ghedina, v Cima Cason di Formin – smer Dallago in v Cinque Torri – smer Fessura Dimai. Cinque Torri –> z avtom se do koče pod steno lahko pripeljše le če si dovolj zgodaj – pred 7 uro, ker potem cesto zaprejo in moraš iti na gondolo ali pa peš (cca. 1 ura).