Bavarska smer s Zimmer-Jahn izstopom

Po kar nekaj letos preplezanih smereh v naših hribih (SZ steber Srebrnjaka, Kratkohlača, Vzhodna v Mali Rinki, Debelakova v V. Mojstrovki,..) je bil počasi čas, da moji prsti končno pošlatajo našo veličastno Steno. Zmenila sva se z Nejcem Bobarjem, vreme pa je za dan določil praznik 15. 8., ko je napoved bila najbolj stabilna. On je pred cca. mesecem plezal Dolgo nemško, zato je bila naslednja logična izbira Bavarska smer (IV+, 500m) s Zimmer-Jahn izstopom (300m, IV/II-III).

Zaradi strahospoštovanja do naše Stene, je bila tudi priprava na turo več kot zelo podrobna – toliko različnih virov informacij (in tako podrobno) še nisem pregledal za nobeno smer. Se je pa očitno izplačalo, saj je tura potekala kar gladko in večjih težav, še posebej pri orientaciji, res nisva imela. Seveda pa se nekaj plezalne zelenosti še pozna predvsem pri hitrosti plezanja. Ampak počasi se daleč pride in midva tudi sva.

Spanca pred samo turo pri meni žal praktično ni bilo, saj je temu botrovalo nekaj osebnih zadev v kombinaciji s pričakovanjem take “orng” smeri. Kljub temu sva ob 3:00 odrinila iz Škofje Loke in se odpeljala v Vrata. Tam je bilo, kljub zgodnji uri, že kar veliko avtomobilov. Očitno draga parkirnina oziroma cestnina ne odvrača tako zelo. Bi pa na tem mestu izpostavil, da bi za ta denar pričakoval kaj več kot diksije, ki jih zavohaš že, ko stopiš iz avta.

Dostop do smeri je kar udoben in ne predolg. Ko sva se približevala steni, se je že začelo daniti tako da sva hitro opazila Črni graben, ki je glavna orientacija pri najdbi vstopa. Pod smerjo pa te čaka tudi spominska tabla, ki hitro potrdi, da se nahajaš na pravem mestu. Razveselilo pa naju je tudi dejstvo, da sva prva naveza pod steno. No, in kljub prazniku sva bila tudi edina, kar je bilo kar presenetljivo.

Žreb je določil, da s plezanjem začnem jaz in hitro sva vstopila. Že kaj kmalu pa smer preseneti s prvo IV+, ki ti pa kar hitro da vedeti, da nismo prišli počivati in da veliko naših hribovskih IV nima nobene veze s “šetanjem” čez 4ke v plezališčih; sicer se pa to zdaj že kar pričakuje. No pa tudi Miheličevi sijajni prijemi so se očitno malo izgubili v zgodovini časa (ali njegovi romantiki?).

Po zborbanem prvem detajlu pa je plezarija kar stekla. Vseeno pa se kar pleza praktično vsak raztežaj. Sledili so: spodrezan kamin, lepa zajeda, malo težja rahlo previsna plošča in zoprne (vsaj meni) globoke pokline. Na kratko: se kar pleza in sam stil plezarije se ves čas spreminja tako da dolgčas zagotovo ni – je pa plezarija lepa. Kmalu je prišel 10. raztežaj, ki pa naju je pripeljal na Bavarski turnc. V naslednjem pa sva se dobesedno skobacala čez krušljiv previs in bila sva v Črnem grabnu.

Tu pa se je zgodila edina orientacijska pomota v celotni smeri. Za nadaljevanje iz grabna sva izbrala najbolj očitno (zgornjo) poličko, ki pa ima tudi kakšen klin. Žal se nekje na sredi konča tako da sva na hitro uredila spust (zamenjala sva tudi stare prusike – očitno nisva bila prva) in prišla na pravilno poličko 5-10m nižje. Tu bi opozoril, da sta za prečenje potrebna 2 raztežaja (na skici ni stojišča), saj je dolgo vsaj 70m (v opisu je to sicer omenjeno). Sledilo je še nekaj raztežajev, med njimi dva malo bolj zanimiva. Še najtežji je bil IV+ gladek previs, ki mu sledi nekaj-metrska plošča. Kakšen gib je malo za stisnit, drugače pa kar gre.

Po še kakšnem lažjem raztežaju sva z Bavarsko smerjo opravila (vse skupaj 19 raztežajev). Sledil je kratek počitek, sendvič in priprava na izstop. Preobula sva se v čevlje in pospravila štrike. Na tej točki se je meni že močno poznalo pomanjkanje spanca, zato sem kar malo cepljal za Nejcem, ki pa je bil totalno navdušen, kako gladko poteka orientacija in je kar letel proti zaključnim raztežajem Stene. Do le-teh sva plezala vsak malo po svoje in iskala najlažje prehode, da prideva čim dlje v udobnih čevljih in brez navezovanja. Kmalu sva še začela opažati kline in sva bila vesela dodatne potrditve, da sva na pravi poti. Prišla sva do zadnjih 2 raztežajev Zimmer-Jahna, kjer sva se navezala in preobula. Najprej je III+, ki ni nič posebnega, sledi pa še kratek IV- previsek, kjer pa pač stisneš tistih par zadnjih gibov (čeprav si že kar utrujen) in si zunaj.

Tu sva si privoščila še drugo malico in počasi, “lagano sportski” pospravila opremo. Pred nama pa je sledil še sestop. No, najprej vzpon po melišču ob Slovenskem stolpu, nato pa malo dol in malo gor, dokler ne trčiš v pot Čez Prag. Po eni strani vesela označene poti, po drugi pa ne tako zavedanja, koliko je še do doline, sva mukoma opravila še z zadnjim delom celodnevne ture. Ob prečkanju Bistrice sem hitro opravil s 1. delom rehidracije; mogoče celo malo prehitro, saj sem dobil “brain freeze” od ledene a odlične izvirske vode. No 2. del rehidracije pa je seveda sledil v Aljaževem domu. Radler, pirček, isotonic,.. ni da ni hehe. Sledila je še vožnja domov, polna utrujenosti a zadovoljstva, po uspešni “orng” turi.

Na hitro še nekaj splošnih zadev glede same smeri. Skala je dobra, se pa marsikateri “sijajni prijem” oziroma stop žal maje, zato si se včasih prisiljen malo znajti. Pleza se kar konstantno in glede na ocene te včasih kaj tudi preseneti; je pa plezarija vseeno lepa. Klinov je v smeri dovolj za orientacijo, za varno plezanje pa potrebuješ dodatno opremo; nama so še najbolj prav prišli totemi različnih velikosti. Stojišča so nabita vsa in še več tako da se kaj da združiti oziroma malenkost drugače speljati. V glavnem se pa ni slabo držati kar predvidenih mest za varovališča. Orientacija se nama ni zdela težka, sva se pa zelo natančno držala Miheličevega opisa in skice (nujno kombinacije obeh!), ki te dobro vodita čez celo smer. V nasprotnem primeru, če se prepustiš površnosti, pa verjamem, da se da hitro zalutati. V glavnem smer je res lepa in jo priporočava!

Do naslednjič!