V obdobju izredno dobrih zimskih plezalskih razmer se v vsakemu plezalcu vzbudi nezanemarljiv občutek foušije. Še bolj, če ima pisarniško službo, kjer lahko vsak dan med sestanki in ležernim srkanjem kave prebira novice o izvrstnih vzponih. No, vsaj to se je zgodilo meni 🙂.
Občutki foušije so se z roko v roki mešali s kar intenzivnim FOMO-tom (a je to že ponarodela beseda?), kar je sicer bolj slaba popotnica za načrtovanje alpinističnih vzponov. Strah pred zamujanjem dobrih razmer, in pa potreba biti zraven v družbi (mnogo) boljših, pač ne moreta biti dobra osnova za negotovo avanturo in spoznavanje samega sebe – kar je nekako bistvo alpinizma. K temu sem primešal še nekaj dodatnega strahu, ali bo moje koleno kos večjim višinskim razlikam, ki jih zimski vzponi nujno potrebujejo, tako da je bila izbira mojih vzponov v začetku zime relativno pohlevna.
Sicer pa so bile razmere res enkratne, tako da je bilo telesu s športno-plezalskega vidika več kot zadoščeno, pa tudi vsak dan, preživet v družbi prijateljev (soplezalcev), je edinstven in nezamenljiv. Resna avantura pa bo, tako kot gora, počakala.
V prvi polovici januarja sva s Petrom (AO Jesenice) zarinila v NŠG. Plani, da bova plezala kakšno manj strmo zimsko smer, so se razblinili, ko smo skupaj s še nekaj radolčani že do Vratc gazili 2 uri. Nepredelanega snega je bilo ponekod tudi do pasu. Tako sva se usmerila v najbližji del stene, sam sem predlagal smer Tandara-Mandara (poleti V+/IV, 250m) – saj sem Kranjsko poč pozimi že preplezal. Prvi raztežaj je presenetil z odličnim škripavcem – čudna anomalija, saj celotno ostenje ni delovalo, da bi kje ponujalo trd sneg. No, v drugem raztežaju se je situacija obrnila kmečki logiki v prid, saj je bilo vse kopno oz. nepredelano. Postalo nama je pretežko za orodjarjenje (predvsem so nama manjkali stopi…), tako da sva kmalu začela z A0. Čez prečko je še nekako šlo, v previsu pa se nama je dokončno ustavilo. Brez prehudih obžalovanj sva odabzajlala nazaj pod steno. Za vzpon moraš biti kar dober orodjar!
Proti koncu januarja smo nato z Maticem in Nejcem izvedli pred-službeno Teranovo (III/3, 350m). Smer je itak vsako leto narejena, ampak letos je bila pa še posebej dobro narejena – taka debela plast snega po celotni rampi, pa še v grapi ni bilo treba kaj dosti gaziti. Čez smer smo bili posledično hitri. Je pa zanimivo, ni izgledalo, da bi kdo plezal pred nami…
Sledil je vikend lednega plezanja v Avstriji. Z Maticem, Petrom (AO Jesenice) in Lukom (AO Radovljica) smo dva dni iskali H2O v negativnih Celzijih. Prvi dan smo “zgazili” in splezali dva slapova nad tunelom Felbertauern. Luka in Peter sta se kar zamudila v Amertaler Eisfall-u (WI4+, 140m), saj je bil potrebno čistiti sneg z ledu, pa še v nekem delu ju je baje kar dobro natuširalo. Z Maticem sva zarinila v nek neimenovani slap na drugi strani doline (cca 100m, WI4+), ki je na položnih delih ponudil gaženje čez pas, v strmih delih pa krasno plezarijo. Drugi dan smo šli pogledat opevano eisareno Anlauftal / Bad Gastein, kjer smo ambiciozne cilje o Mordorju zaradi musklfibra od prejšnjega dne zamenjali s pležo v slapu Federweissfall (WI4, 180m). Slap je izpolnil vsa pričakovanja, pa še imeli smo ga sami zase (no ja, dokler se ni na sredini slapu kar od nikoder vzela avstrijska naveza in nas začela ekspresno prehitevati). Tale Eisarena je kul!
V začetku februarja pa smo pred poslabšanjem vremena šli v dveh navezah z Andrejem, Hano in Maticom pogledat še v Kavkin slap v Stenarju (IV/4, 350m), za katerega smo dobili namig, da je dobro narejen. Skupaj še z jeseniško-radolško navezo smo izvedli klasični vlakec. Smer je ponudila vrhunsko snežno plezarijo od vstopa pa do vrha, in niti enkrat ni bilo potrebno cepina zatakniti za skalo. Bolje kot to ne gre. To je tista zimska razmera, po kateri se ti kdaj kolca sredi poletja, ko že na jutranjem dostopu švicaš od vročine… Edino možnosti varovanja so bile, kot je v takih smereh v navadi, na nekaterih mestih nekoliko bolj skope. Izplezali smo direktno na vrh Stenarja, se malo posončili, nato pa sestopili nazaj v Vrata.
Potem je pa zapadel nov sneg, pa otoplilo se je, pa … zopet shladilo, pa zopet otoplilo, pa… Od takrat sem pikal po snežnih strminah le še enkrat, v smeri Modec-Režek z Maticem in Katarino. Kot je bilo omenjeno v prispevku – bilo je bomba!
Smo že pred vrati aprila, vendar je v gorah še vedno zima, tako da … upejmo, da uspe še kakšna zimska tura!
p.s. Zelo sem entuziastičen nad oživitvijo alpinističnih novic s strani Tomaža in Gašperja. Kot predstavniku generacije Y mi na mojem “domačem” mediju – Internetu – zelo manjka neka oblika vse-slovenskega prostora za izmenjavo idej, mnenj, razmišljanj o alpinizmu za mojo generacijo. Sej ne vem, ali je to splošen sentiment, ali samo moja izkušnja. Ne gojim upov, da bi samo z alpinističnimi novicami razrešili ta problem, je pa v mojih očeh absolutno korak v pravo smer. Podpiram vsako deljenje mnenj, tudi (dobronamernih) provokacij in vrženih kosti – vse je za nekaj dobro. Tudi ta prispevek je nastal delno pod vtisom vsega omenjenega.
Super prispevek! 😊👌