Evo! Še en malo drugačen utrinek od naju s Stašo Destovnik. 🙂 Zadnje dva dni sva se potepali v Bohinjskih koncih bolj natančno na planini Laz in njeni okolici. Glede na to, da sva tečajnici in imamo s šolo preverjanje in sezono plezanja, sva se odločili, da bova še malo povadili manevre in splezali kakšen cug Katedrale v Debelem vrhu.
Prvi dan se je začel zgodaj z eno dobro kavo na OMV-ju. Malo sva predebatirali plane in se odločali o približnem poteku nadaljih dni. Avto sva pustili na planini Blato in s težkimi nahrbtniki zagrizli v strmino proti Lazu. (Nazaj grede sva ugotavljali, da je dober del poti skoraj položen, vendar se nama na gor ni tako zdelo :P) Ko sva prispeli do planšarske koče, ki je bila te dva dni najin dom, sva odvrgli nahrbtnike in iz ležalnikov opazovali Debeli vrh in planirano smer. Po konkretnem počitku in super malici sva končno nabrali opremo in se odpravili na rob planine do skal, kjer sva vadili manevre (sidrišča, vozli, aretacije in gibanje naveze). Ker sva seveda vzorni in odgpovorni tečajnici sva se popoldne sprehodili do Lazoviškega prevala saj se s poti dobro vidi potek smeri in sestop. Celotna po od planine Blato do prevala je v večini kopna, vmes so bila 3 mala snežišča, ki pa tudi v supergah ne predstavljajo težav ;). Zvečer sva z domačini gradili dobre sosedske odnose in odigrali par rund Taroka (v primeru obsika se pazite borovničk :P).
Naslednje jutro sva kljub 10 budilkam zaspali prvotno mišljeno četrto uro, vendar sva se kljub vsemu skotalili iz postelj malo pred peto. Po dolgi kavi, zajtrku in kraljevskemu WC-ju sva se malo pred sedmo končno odpravili proti smeri. Plan je bil preplezati prve dva ali tri raztežaje potem pa za vajo abzajlati po seri vzpona. Dostop do smeri je dobro viden že iz planine, poteka pa čez kratko melipče nato pa po dokaj strmi travnati zaplati do malega melišča, kjer se smer začne. Z žarom v očeh sva se pripravili in začeli plezati. Plezali sva cug-cug, začela pa sem jaz. Smer poteka po kompaktni skali, večji del se pleza po škrapljah, skala pa noro dobro drži. Smer je ocenjena s VI+ (V, A0)/IV, dolga pa 330m in v celoti navrtana. Preplezali sva zadane 3 raztežaje. Pri začetku četrtega ratežaja se ne trudite iskati štanta z dvema svedrovcema, ker ga očitno ni. (pregledali sva celotno polico in našli le en svedrovec, ki sva ga potem uporabili za sidrišče, saj drugih opcij tam ni.) Po tehtnem premisleku sva se odločili, da je najin cilj dosežen in, da se ne splača igrati z usodo, saj so se okoli naju začeli kopičiti oblaki, pred nama pa so bili samo še najtežji raztežaji, tako, da sva se pripravili za abzajl in se začeli spuščati. Na začetku smeri sva se zaradi neugodnega terena odločili narediti še sidrišče okoli borovca in se spustili še po zadnjem delu pristopa. Po sestopu sva veseli in lačni odšli nazaj do planine, kjer sva se okrepčali še z žganci in kislim mlekom. Pospravili sva kočo in se, obteženi še z dodatnimi šestimi kilami skute (pridelana na planini), spustili nazaj na planino Blato. Dan se je zaključil še z druženjem ob Bohinjskem jezeru z Nastjo, Lukom in Maticem.
P.S. Ugotovitve:
-kot naveza sva ustvarjeni ena za drugo, saj nama je komunikacija in celotna tura obema zares odgovarjala. (sva bili bolj na take it easy, razen plezanja in hoje)
-Wc na splakovanje sredi bohinjskih planin je v resnici zares prijetno presenečenje
-Če kupuješ veliko skute je to bolje storiti, ko imaš še kaj prostora v ruzaku
-Še se bova vrnili in splezali celotno smer saj je res krasna!
-Navrtane so nove smeri v Ogradih, slišijo se obetavno!
-Obvezna oprema v avtu so seveda kopalke, ki jih midve nisva imeli 🙂
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.