Dva tedna nazaj sva moje plezanje v Steni z Rokom otvorila s Šlosarsko smerjo. Super smer z lepimi prehodi mimo previsnih zapor, z »luftig« ambientom in enakomerno težavnostjo, kjer se ves čas fajn pleza. Težavnost popusti šele na zgornjem delu z izstopnim bonus 200m šodra in poplezavanja. Večino smeri je prvi plezal Rok, proti koncu smeri pa naju je prišla pozdravit še kratka nenapovedana nevihta, ki nama je omogočila, da sva pod lopo v miru pojedla sendvič, počakala da se skala posuši in izplezala.
V naših koncih, v Grintovcu, pa sva se z Nejcem lotila Košutove spominske smeri. Lepa plezarija v kar kompaktni skali z logičnimi prehodi. Slikovnega gradiva pa žal nimava, saj sva mobitel pozabila napolniti oz. pustila v avtu.
Sledilo je popotovanje po dolini Krme do Velikega Draškega vrha, kjer sva z Andražem splezala smer DKV. »Naravna, direktna črta, navdušujoča naklonina in izpostavljenost, prvovrstna bela, za plezanje ugodno razčlenjena skala, enakomerna težavnost brez pretirano zahtevnega ključnega mesta, zanimivi, raznoliki plezalski detajli… dragi ljubitelj strmih sten, kaj bi še rad!« … v opisu smeri pravi Mihelič in midva se z njim strinjava 🙂
V nedeljo sva z Dejanom raziskovala platasti svet v okolici Maltatala in splezala dve dolgi športno plezalni smeri v Langkarju. Pozitvno presenečena nad skalo (granit, vse drži) in negativno nad naklonino (precej položno).
Prejšnji teden smo Nejc, Ahac in Martin tri dni preživeli v Mrzlih vodah. V ponedeljek zvečer smo se odpravili do bivaka Carnizza di Riofreddo, ki nas je pozitivno presenetil s svojo prostornostjo in razkošjem (pečka, 4 pogradi in še precej prostora za spanje na armafleksu, voda v bližini, posoda …). Naslednji dan sta Nejc in Martin plezala SV raz v Veliki Lojtrci, Ahac in jaz pa Piussijevo smer v Trbiški Krniški špici. V sredo smo se zaradi napovedanega slabega vremena odpravili v dolino do Rabeljskega jezera, kjer smo se ohladili in si na plaži skuhali preostanek makaronov. V Mrzle vode bomo zagotovo še prišli, saj je v okoliških hribih še veliko lepih smeri z dobro skalo, lepim ambientom (pa tudi dolgim sestopom :)).
V petek sva se z Nejcem spet potikala po severni steni Grintovca, tokrat v Zgrešeni smeri. Lepa plezarija, še posebej raztežaj z zajedo, pa tudi kakšen botanični cug se najde vmes. Smeri je kar prehitro zmanjkalo in že sva bila na izstopni varianti Grintovčevega stebra.
V soboto pa sva se zaradi napovedanih popoldanskih ploh z Lukom Klemenčičem podala v NŠG, v JV steno in sicer Kamenkov kamin. Narisanih je ogromno štantov, midva pa sva po dveh raztežajih presenečena stopila na vrh smeri. Ker sva bila zgodnja sva splezala še eno, po najinem mnenju lepšo: Steber ob kamenkovem kaminu.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.