Plaski Vogel, Špica (prv.)

V četrtek sva se Z Lukom Klemeničem odpravila plezat v Veliko Špičje, eno luštno klasično smer za začetek sezone.
Že dostop je bil malo čuden, ampak sva pač v slabi kondiciji kaj češ, prideva do pod stene, iščeva smer, nekaj ne štima, ampak  tule gor izgleda najbolj logično. Vstopiva v, po Miheličevo, lahek žleb, po najino kar solidno podrta III in prideva na polico, po kateri greva levo kolikor se je pač dalo, aha, tukaj se očitno začne najin “steber”! V lahnem poplezavanju doseževa nekakšen pomol, nad katerim slediva prehodom v levo proti strmemu stebru, vidnemu že iz doline. Ta naju dvakrat zavrne, vendar v tretje gre rado, Luka in Klemen pa tudi – za vogalom odkrijeva fantastično poč. Tu nama je povsem jasno, da ne plezava načrtovane smeri, saj bi Tine takile poklini zagotovo namenil nekaj stihov. Čudovita bela poč naju v super plezanju pripelje do manjšega previsa, čez njega gre z nekaj jammanja, nato pa po luštnem kaminu na levi do konca raztežaja. Prideva v nekaj položnejši svet, ki obilici klorofila navkljub ne ponuja tako lahkega plezanja, kot izgleda na prvi pogled. Prehodi naju vodijo proti levi in potem direktno navzgor in čez kratek kamin na rob stene, nekaj metrov vzhodno od vrha Plaskega Vogla. Da nisva zgrešila le smeri, ampak kar celo ostenje sva ugotovila šele naslednji dan…
Smer je luštna, predvsem v drugi polovici je špica – tako sva jo, prosto po Kolumbu, tudi poimenovala. Za vmesno varovanje so prijatelji odlična izbira, na štantih pa rad zapoje tudi klin.
Špica, V/III-IV, 450m, 5h

1 komentar

  1. Bravo, čestitke!

Dodaj odgovor