Gran Paradiso (4061m)

Grajiške Alpe, kamor spada, ležijo v skrajnem severozahodnem delu Italije, med Mont Blancom na severu in Dorfinejo na jugu.

Gran Paradiso je čudovit primer štiritisočaka, na katerega se vzpnemo brez večjih tehničnih težav, potrebna je le kondicija ter nekaj znanja lažje plezarije za zadnjih nekaj deset metrih vzpona, kjer pa si nagrajen z zares čudovitim razgledom na srce Alp – Mont Blanc z okoliškimi vrhovi.

Konec marca smo se na Gran Paradiso množično vzpeli člani Alpinističnega odseka Kranj. Nekateri so vzpon vzeli kot aklimatizacijsko turo v okviru priprav na vzpon na Elbrus, drugi smo stvar vzeli kot prvo srečanje z višinami centralnih Alp.

Odpravo smo izvedli 19. in 20. marca 2005. Ob drugi uri zjutraj smo še na pol v spancu pred AO-jem v Kranju natovorili kombi in avtomobile ter se odpravili na sedemstokilometrsko pot proti skrajnemu severozahodu Italije, v dolino Aosta.

V dolini Val Savaranche, točneje v vasici Pont (1960 m) smo pustili avtomobile, se otovorili s težkimi nahrbtniki ter se podali proti dobrih 700 metrov višje ležečem prenočišču. Koča Vittorio Emanuele II (2732 m), ogromno zavetišče z nekaj manj kot 200 ležišči v koči ter zimski sobi začne obratovati v začetku pomladi, zato smo bili deležni ugodja, ki ga predstavljajo ogrevane sobe ter hlajeno pivo. Kljub temu, da v raznih vodnikih opozarjajo pred gnečo, smo bili v koči skoraj sami.

Spanje na 2700 metrih nam je koristilo kot dobra aklimatizacija, ki se je poznala pri sorazmerno lahkem napredovanju proti vrhu. Še v temi smo se ob peti uri zjutraj naslednji dan ob soju svetilk podali proti našemu cilju. Zelo hitro se je četa 23 članov raztegnila vzdolž ledenika Gran Paradiso, ki se je zbujal v nov pomladni dan. Pod vršno piramido smo po dobrih treh urah in pol vztrajne hoje prvi prispeli jaz, Klemen in Urša, kmalu za nami pa še Marjan in ostali. Kasneje, ko smo prvi vrh že zapustili, so se povsem do Marijinega kipa na vrh, do koder je bilo potrebno napeljati nekaj vrvi povzpeli Matej, Maja, Saša, Matevž, Andraž, Tomaž ter Matjaž.

Smučarski spust izpod vrha je uspel Marjani (AO Kamnik), Žigu, Benotu in Maretu, ki so bili na vrhu dan pred nami ter Davidu, ki je spust opravil z desko. Ostali smo spust opravili z višine 3860 m, pod izrazito ledenim predelom (50 višinskih metrov nad sedlom).

Ocena vzpona: F+ (lahko/nezahtevno), zadnjih nekaj metrov plezanje I in II stopnje.

Udeleženci: člani in simpatizerji AO Kranj

Besedilo: Tomaž Ovsenik
Fotografije: Matjaž Čelik in Tomaž Ovsenik

Dodaj odgovor