Yosemite 2004

Vroča skala, neskončne poke, vrtoglava višina in gladek granit so nekako glavni krivci za našo potovanje na zahodno stran ameriške celine, v dolino Yosemite, ki jo je ledenik izoblikoval kakih 400 kilometrov vzhodno od San Francisca. Za dobrih 6 tednov je tako naš nov dom postal legendarni Camp 4. Za marsikatero yosemiško smreko se govori, da so za svetovni alpinizem pomembni trije kraji na Zemlji: Chamonix, bazni tabor za Mt. Everest in Camp 4. Tu se zbirajo plezalci z vsega sveta. Tisti, ki pridejo v Yosemite napenjat mišice na kratke balvane, tisti, ki plezanje šele dobro začenjajo spoznavati in tisti ki tu plezajo najtežje smeri v nepredstavljivih vertikalah in previsih najvišjih granitnih sten.
Poleg poležavanja in odganjanja medvedov v Kampu 4 pa smo pošteno pljunili v roke in preplezali na desetine bolj in manj znanih smeri po celotni dolini. Nekako skupne vzpone z Juretom smo okronali z Regular NW-face route v Half Domu ter z legendarnim Nosom (The Nose) v El Capitanu.
Sama z Nejcem pa sva dodala še nekatere smeri kot so Astroman, Freeblast prosto, Salathe Wall v El Capitanu, Separate Reality v Cookie cliff in še kaj.

Krajše smeri

Takoj seveda nismo začeli z velikimi stenami, kot sta Half Dome in El Cap. Postopno privajanje na granit je bil tu ključnega pomena. Človek je presenečen ko ugotovi, da imata plezanje v granitu in plezanje v apnencu tako malo skupnega.
Tako smo sprva spoznavali plezališča po dolini z nekoliko lažjimi in predvsem krajšimi smermi. Veliko smo tako plezali v sektorjih kot so Glacier Point, Cathedral Rock, Cookie Cliff, Royal Arches, Camp 4 Wall in drugih. Pri tem je večinoma šlo za plezanje smeri dolgih vse tja do 7 raztežajev.

Half Dome – NW-face Regular route

Za naš prvi večji podvig smo si izbrali gladko SZ steno Half Doma. Tu moram povedati, da ko stojiš pod steno Half Doma ti resnično zastane dih. Vsakomur, ki pride v Yosemite in tudi če nima namena plezati v Half Domu, močno priporočam da si vzame en dan časa in se vzpne do pod stene Half Doma!
Noč pred vzponom smo načrtno prespali prav pod steno, da smo lahko s samim vzponom začeli že s prvim svitom. Kljub ne preveč hitrem plezanju smo v večernem soncu priplezali do 17. raztežaja, kjer smo načrtovali prespati noč na izpostavljeni naravni polici (Big Sandy Ledges). Bivakiranje v tako strmi steni je zares nekaj posebnega. Pol neba je posuto z zvezdami, pol pa ga prekriva črnina navpične stene nad nami. Vrh te granitne gmote smo tako naslednji dan z dokaj hitrim plezanjem dosegli sredi vročega popoldneva, kjer te pričakajo navdušeni obrazi turistov, ki pridejo na goro po zavarovani poti z druge strani.

The Nose – največja ameriška klasika

Najbolj direktna in najlepše linija v El Capitanu (menda največja granitna gmota na svetu), je slavna smer The Nose. Veliko superlativov je bilo med smrekami kampa 4 izrečenih glede te smeri in tako smo se je lotili nadvse previdno. V steni smo načrtovali dva bivaka. Prvega na El Cap Tower-ju, drugega na ti. kampu 6. Noč pred vstopom v smer smo prespali pod steno, kamor nam je ponoči prišel vliti poguma tudi radovedni kosmatinec.
Kljub Juretovem slabem počutju nam je šlo prvi dan dokaj gladko po načrtih. Na mestu načrtovanega bivaka smo bili tako še precej pred nočjo. Z Nejcem sva tako pred večerom fiksirala še naslednja dva raztežaja, da smo imeli naslednje jutro nekaj zaleta.
Drugi dan je šlo prav tako vse kot je treba vse do pod slavnega raztežaja "The Great Roof". Tam smo naleteli na dva neizkušena in zelo počasna Angleža, ki sta nam požrla veliko živcev in predvsem časa. Tako smo bili prisiljeni plezati kako uro po temi, preden smo dospeli do kampa 6, kjer smo prespali noč.
Zgornji del stene je najbolj izpostavljen in strm. Tako je bilo plezanje zadnji dan čisti užitek in kar prehitro smo bili zopet na trdnih tleh na vrhu smeri.

Salathe Wall

Datum odhoda se je vztrajno bližal in bilo je vse manj časa za plezarijo v največjih stenah. Tako sva se z Nejcem odločila da sama v relativno hitrem vzponu opraviva še z slovito Salathe v El Capitanu. Po pogovoru s plezalci v dolini sva pričakovala resno in težavno plezanje. Vse skupaj potem ni bilo tako hudo, a zanesljivo lahko rečem, da je smer zahtevnejša v primerjavi z Nosom.
Za Salathe sva načrtovala le eno noč in sicer na neverjetnem stolpu El Cap Spire. Z vzponom sva začela še preden je sonce pregnalo zvezde z neba. Spodnji del sva že poznala od prej, ko sva prosto ponovila prvih 11 raztežajev (Freeblast). Tako sva bila ta del neverjetno hitra in sva bila že v osrednjem delu stene, ko so se ostali komaj dobro prebudili. Plezanje do omenjenega stolpa (El Cap Spire) nama ni delalo večjih preglavic. Tako sva na neverjetvem bivaku na stolpu v miru (s Powerbarom v roki) pričakala sončni zahod.
Prvi dan nama je očitno vzel nekaj moči, saj sva zjutraj preslišala budilko in potegnila spanec nekoliko dlje, kot bi si sicer želela.
Zgornji del te smeri je resnično nekaj posebnega. Stena je popolnoma navpična, če smo čisto pošteni pa nekoliko previsna. Tako v najatraktivnejšem delu (Salathe Headwall) na žalost nimava nobene fotografije. Dovolj dela sva imela že s samim seboj, kaj bi šele s fotoaparatom.
Zaradi nekaj utrujenosti, že prej omenjenega predolgega spanca in predvsem težavnosti sva zadnjih sto metrov plezala že v temi, a na vrhu ni bil zato nič slabši razgled.

Separate Reality – prva smer v Yosemitah, ki je bila ocenjena s 5.12

Ostalo nam je le še nekaj ubogih dni v dolini, katere je bilo potrebno dobro izkoristiti. Z Nejcem sva tako prosto ponovila to res atraktivno smer. Vse gre le za nekaj metrov dolgo streho, ki jo na dvoje loči poka, ravno prav široka za pest oz. prste …

Kronološki pregled odprave

26.8. Odhod z dunajskega letališča.
28.8. Pozno popoldne priletimo v San Francisco.
29.8. Prispemo na kraj zločina – v dolino Yosemite.
1 – 8.9. Počasi se navajamo na granit. Plezamo predvsem krajše smeri v sektorijih Glacier Point, Cathedral Rock, Cookie Cliff, Swan Slab, Camp 4 Wall.
9 – 10.9. Splezamo Regular NW-face route (VI,5.9,A1, 750m) v Half Domu
12-15.9. Plezamo v sektorjih Cookie Cliff, Camp 4 Wall, Cathedral Spire, Lost Arrow Spire. Plezamo vse težje smeri.
17.9. Z Nejcem prosto splezava Free Blast (5.11b, 340m) – prva tretjina Salatheja – v El Capitanu.
18 – 22.9. Plezamo v nekaterih že prej omenjenih stenah. Vreme se poslabša in temperature konkretno padejo.
24.9. Z Nejcem splezava znano smer v Washington Column, Astroman (5.11c, 400m).
28 – 30.9. Vsi trije splezamo smer Nos (The Nose) (VI, 5.9, A1, 1200m) v El Capu.
6 – 7.10. Z Nejcem splezava smer Salathe Wall (VI, 5.9, A2, 1200m) v El Capu.
11.10. Z Nejcem prosto ponoviva znano Separate Reality (5.12a).
14.10. Odhod v San Francisco.
17.10. Letiva iz San Fransisca proti Evropi. Jure gre v New York.