Po dveh mesecih učenja in izpitov je spet prišel čas za kaj splezat. V soboto 20.6 smo bili zmenjeni z Uršo Kešar in sotečajnikom Maticem, izbrano smo imeli sicer Vzhodno smer v Mali Rinki, a smo se zaradi napovedanih neviht raje odločili za krajši Steber Planjave. Dostopali smo iz Kamniške Bistrice in do vstopa smo prispeli okoli osme zjutrej. Na začetku smeri smo se opremili in z Maticem sva nato vadila zabijanje klinov. Prva dva cuga sta lahka in imata zato tudi slabšo skalo in manj varovanja kot ostali. Nato pa se v tretjem začne plezanje, ki je tudi malo bolj izpostavljeno, a zelo lepo. Sledita dva lažja cuga, nato smo pa spet pred malo težjim, ki pa tudi ni grozen. Sledita zopet dva lažja cuga in že smo na točki kjer bi lahko šli plezat zgornji del smeri, a smo se odločili, da bomo tukaj zaključili plezanje in začeli abzajl, saj so se začeli zbirati oblaki za nevihte, ki so sledile popoldne. Abzaj poteka po Brinškovem kaminu in prvi abzajl je po neki grapi, ki je res podrta in je treba pazit, česa se dotikaš da ne prožiš skal direkt na štant spodaj. Sledita dva kar navpična abzajla, pri zadnjem je bil spodaj še sneg, in smo zato imeli krajšo zanimivo prečko do naslednjega štanta. Sledi še en abzalj po katerem smo se razvezali in se sprehodili do zataknjenega balvana, ki se ga vidi iz dostopa, na katerem je urejen naslednji abzajl. Nato še dva abzajla in smo pod smerjo, na koncu smo ugotovili da smo abzajlali skoraj tok dolgo kot smo plezal. Sledi pa hiter sestop po melišču in nazaj do avta, kjer smo si čestital za uspešno turo.
Včeraj 29.6 sva se pa z Urbanom odpravila v Smer Debelakove v Veliko Mojstrovko, saj je Urban že dolgo ni plezal, jaz sem pa hotel kakšno lažjo za začetek. Dobila sva se ob 6.15 in sva iz parkirišča začela hodit okoli 7.40, do sedla je bilo zlo vroče, a takoj ko sva prišla na severno stran je postalo ravno prav. Dostop poteka po poti PP in pod vstopom sva bila v dobri uri in pol. Vstopa ne moreš zgrešiti saj se smer začne v neki jami, ki ima proti levi nek raz. Prvih par cugov je lahkih, nato pa je ena krajša prečka v levo in nato malo težja zajeda. Sledi spet nekaj lažjih cugov ter vmes spet malo težje plate in že sva pri prečki. O njej sem na spletu prebral, da je težka in zelo izpostavljena, na kar se izkaže da so edino prvi trije gibi mal štorasti ampak lahki, nato je pa enka celo prečko. Sledi še en cug in že sva pod detaljom smeri, ki je res dobro nabit, se mi pa zdi da bi bil lahko ocenjen z + več. Nato sta pa še 2 cuga do vrha, na katerem sva stala po 6 urah. Sledil je selfi in hiter sestop na Vršič. Smer pripročam, saj je zelo lepa, plezarija je po večini lahka in razgledi so fantastični ves čas. Pri avtu sva bila okoli 16.30, in v celem dnevu nisva videla na Vršiču več kot 2 slovenskih avtov. Sledila je analiza ture v piceriji Kot v Mojstrani, kjer sva se oba najedla.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.