Ob 22.00 je iz Kranja odpeljal avtobus napolnjen z vsaj 45 nahrbtniki, natlačenimi z vsem potrebnim za osvajanje štiritisočakov. V Vipavi smo pobrali še dva, tako da je ob prečkanju slovensko-italijansko meje avtobus štel 3 alpiniste, 32 pripravnikov in 7 tečajnikov iz AO Kranj, 3 člane AO Domžale in 2 AO Vipava in enega šoferja. Na tej točki so nekateri že trdno spali v svojih sedežih, medtem ko se je nekaterim večer šele dobro začel. Vsem pa je bilo jasno eno – prva noč bo neprespana.
1. Dan: “Špaltna”?
Malo čez sedmo zjutraj smo se znašli na parkirišču ob spodnji postaji gondole v Staffalu (1825 m n. v.). Raztovorili smo avtobus, pojedli nekaj za zajtrk, še preden pa smo uspeli spiti kavo, so se trije neučakani junaki – Gašper, Tomaž in Jože – proti koči odpravili kar peš.
Ostali smo si raje privoščili prevoz z gondolo do Sant’Anne (2179 m n. v.), nato pa še žičnico do Colle Betta (2731 m n. v.). Na kopnem smučišču je bilo možno opaziti svizce, ki so pogledali ven iz svojih lukenj.
Hoditi smo začeli okoli 9. ure. Sprva nas je pot vodila po široki planinski stezi mimo manjših visokogorskih jezer, podobnih našim triglavskim. Višje smo začeli poplezavati po razmetanih blokih gnajsa, zadnjih 500 metrov pa gre pot čez oster greben, ki je opremljen s železnimi stopnicami in vrvjo.
Po približno treh urah smo se že vsi zbrali pred kočo. Na skoraj 3600 metrih se je že pošteno poznalo, da je zrak redkejši in da vsak korak zahteva nekoliko več truda. Zanimivo je, da so nas dohiteli tudi tisti trije, ki so spustili prevoz z gondolo in žičnico. Ti so do koče potrebovali le štiri ure.
Koča ima 114 ležišč, celotna nastanitev, skupaj z zimsko kočo, pa lahko premore tudi do 142 ljudi. Robo pripeljejo s helikopterjem. Poleg njihove interpretacije “zelenjavnega burgerja” me je presenetilo, da imajo točeno pivo ter to, da ti čez noč napolnijo termovko s čajem.
Ko smo na listke napisali, kaj bi radi jedli pri večerji, in se namestili po sobah, je sledil ledeniški tečaj. Vodil ga je Uroš, pri čemer so mu pomagali inštruktorji. K sreči se je ledenik začel le 50 m od koče. Tudi tisti, ki so že opravili tečaj, so šli preveriti katerih vozlov tečajniki še vedno ne znamo. Že pred tečajem se je vreme začelo kisati in kmalu nas je pogoltnil oblak. V navezi sem bil z Rebeko, najine manevre pa je nadziral Aleš.
Tekom predavanja in demonstracije sem bil zmeden, saj se je veliko opletalo z izrazom “špaltna”, za katerega sem slišal prvič. V kombinaciji z odsotnostjo tožilnika pri poljanskem narečju je bila zadeva skoraj komična… kljub temu poučna. V dvomu sem hotel na internetu preveriti, ali ta beseda sploh obstaja, ampak mi je slab italijanski signal povedal le, da obstaja AO Špaltna iz zasavskega planinskega društva.
Po demonstraciji smo seveda še tečajniki poskusili rekreirati manevre, a preden smo vse dokončali, so nas pregnali dež, toča in grmenje v neposredni bližini. Ob večerji smo se dogovorili, kam gre kdo in kdaj bo jutranji štart. V igri so bili Castor, zahodni Lyskamm in prečenje grebena Lyskamm. Omejeval nas je začetek zajtrkov, saj je bilo za nekatere ob 4.00 zjutraj že prepozno.
Na koncu dneva sem znal prenesti obremenitev na sidrišče, narediti škripec in povleči nezavestnega iz zagate, še vedno pa nisem vedel, kaj pomeni “špaltna”.
2. Dan: Špáltna.
Vstal sem ob 3.30, zbudil sem se pa enkrat med zajtrkovanjem. Ko sem že cel opremljen stopil skozi vrata, me je presenetila temperatura, saj nisem pričakoval, da bo na tej višini ob štirih zjutraj tako toplo. Pa sploh še nismo začeli hoditi. V navezo sva šla z Rebeko, pridružil pa se nama je še Aleš, ker je prespal budilko za prečenje Lyskammov. Naš cilj je bil zahodni Lyskamm. Hoditi smo začeli ob 5.00.
Hoja na začetka ni bila zahtevna, saj je bil ledenik še dobro zamrznjen, naklon pa ne prevelik. Kljub temu sem dihal na škrge, saj se še nisem zares ogrel, hkrati pa je bilo še malo prezgodaj zame. Kmalu je bilo sonce nad obzorjem in nebo je na videz zagorelo.
V eni uri in pol smo dosegli vrh Felikhorna, ki leži na 4087 m n. v. in je ravno na polovici naše poti do zahodnega Lyskamma. Na tej točki smo si vzeli pavzo in poskusili čaj iz koče. Bil je močen.
Sledilo je prečenje prelaza Felikjoch, ki se je vleklo kar 1 uro. Kljub temu, da je bilo po ravnem, je bilo naporno, saj je bil sneg zamrznjen ravno toliko, da si lahko hodil po njem, ne pa dovolj, da se ne bi vsak tretji korak udiral. Nekajkrat se mi je ugreznilo tudi do bokov.
Najtežji del je bil zadnji vzpon. Klanec je bil skoraj navpičen, led pa tako trd, da si lahko stopal oz. plezal le po sprednjih dveh zobeh derez. Vseeno nam je ratalo in trud je bil nagrajen z razgledom iz vrha. Na vrh smo prišli okoli 9.00. Ker je bilo jasno, smo lahko videli najbolj znane vrhove Alp. Matterhorn, Gran Paradiso, Mont Blanc… Videli smo tudi kolono ljudi, ki se je vzpenjala do koče Margherita, ki je najvišje ležeča stavba v Evropi in leži na 4554 m n. v.
Kmalu zatem so se pridružili še ostali iz naše odprave. Vse skupaj nas je bilo 19. Na vrhu je bilo prijetno toplo, hkrati pa ni preveč pihalo. Naredili smo skupinsko sliko in se odpravili, saj je bilo sonce že kar visoko, v daljavi pa so se že delali oblaki za popoldanske nevihte.
Za sestop z vrha smo se odločili za spust po vrvi, saj je bil prej omenjeni klanec zelo izpostavljen. Vzelo nam je kar nekaj časa, da smo se vsi spustili. Ker se je ledenik mehčal, hkrati pa so se že delali oblaki, smo se hitro navezali v ledeniške naveze in odpravili proti koči. Bil sem prvi v ledeniški navezi, za mano je bila Rebeka, nato Kristjan in Aleš zadnji.
Sneg po grebenu je bil že zelo zmehčan, zato sem res pazil vsak korak. Sledil sem že uhojeni poti, saj nisem imel pojma, kaj se skriva pod neshojenim snegom. Na nekem delu je bil ne levi prepad, dva metra desno od poti sumljivo naluknjan neshojen sneg, po sredi pa uhojena pot. Držal sem se leve, a hkrati nisem želel zdrsniti v prepad. Pogledal sem desno in v istem trenutku se je v tleh odprla razpoka okoli kosa snega, velikega približno za dve šolski klopi. Zmanjkalo mi je tal pod nogami.
Kotalil sem se v snegu in kar naenkrat obvisel. Pogledal sem pod sabo in skozi zasnežena očala videl, da ne dosežem tal in da je pod mano še vsaj 2 metra. Nad mano pa približno 6-8 m. Padel sem v špaltno!
Pohodno palico in cepin sem zataknil za pas, očistil očala in se zadrl ven iz luknje: “JOV!!”. Ni bilo odziva. Ker skozi zameglena in mokra očala nisem dobro videl, sem moral z rokami tipati, za kaj se lahko primem. Nič se ni držalo stene. Luknja je bila polna svežega snega in ni bila oblike A, U ali V, ampak taka, da jo je težko opisati z besedami. Štrik se je zažrl v previs, ki je bil ravno nad mojo glavo. Nekajkrat sem začutil, da me je povlekel gor, pa sem v naslednjem trenutku spet zdrsnil nazaj. Po nekaj minutah sem na robu zagledal Alešovo glavo.
K sreči se nisem nikamor udaril, hkrati pa sem vedel, da sem v dobrih rokah, zato sem bil pomirjen. Ni bilo hladno, bilo je pa zelo mokro, saj je bilo veliko svežega snega, ki je zaradi premikanja štrika padal name. Ko so nastavili škripec in začeli vleči, sem se začel kobacati ven iz špaltne. Bilo je naporno, saj se mi je vsak oprijem in vsak stop odlomil. Iz luknje sem prišel ves zadihan in čisto zanohtan, ker sem imel gor tanke in premočljive rokavice.
“Še dobro, da smo se navezali, preden smo začeli z nadaljnjo hojo po grebenu nazaj proti koči. To je Jureta rešilo, da ni padel še globlje v ledeniško razpoko na grebenu. Jure, Rebeka, Kristjan in jaz kot zadnji. V nekem trenutku vidim Rebeko na tleh in sprva nisem vedel, kaj se dogaja, potem pa pogledam naprej in o Juretu ne duha ne sluha. Rebeki rečem, naj se obrne in bolje postavi. Hitro sem šel do razpoke in vidim Jureta, kako nekih 7-8m nižje visi na vrvi. Sprva ga sicer nisem videl, saj je bil skrit za vertikalnim ovinkom, šele ko je pogledal izpod strehe te vijugaste razpoke, sva lahko navezala stik. »Jure, je vse v redu? Si poškodovan?« Na srečo mu ni bilo nič, tako da sem se hitro lotil priprave sidrišča v snegu in smo naredili prenos obremenitve na sidrišče ter osvobodili Rebeko, ki se je s popkovino vpela v sidrišče in izpela iz vrvi. Vrv se je za cel meter zarila v sneg in ni šla nikamor. Probali smo potegniti štrik, a se ni premaknil več kot za 20 cm. Ni druge kot, da sem iz ruzaka vzel reševalno vrv, in jo spustil do Jureta, ki si jo je vpel v pas. Na rob sem postavil ruzak in Juretu rekel, da ga bomo s pomočjo škripca potegnili ven, če pa ima le možnost pa nam naj malo pomaga s plezarijo iz razpoke. Ta čas je Oblak prinesel še prižemo in s skupnimi močmi smo Jureta potegnili iz razpoke. Ruzak, ki je bil na robu, sem moral držati, saj se nam je premikal in štrik je rezal sneg. Malo drugače, kot pa na prikazih in vajah. Tam se mi to še ni zgodilo. Kaj takšnega nisem pričakoval, da se mi bo kdaj zgodilo, pa vendar. Če stopaš po meji varnosti in nevarnosti, moraš imeti vedno nekje zadaj, da so te stvari možne. Edino na kar lahko vplivaš je na znanje, ki ga uporabiš v teh situacijah, da nekomu lahko nudiš pomoč. Dobra šola za naprej, katera mi je dala vedeti, da je treba manevre res dobro poznati in jih vsako leto obnavljati.” – Aleš Sedej
Hvaležen sem, da je Aleš tisti dan prespal budilko. Med reševanjem je ohranil mirno kri in hitro ter brezhibno izvedel postopek reševanja. Pri tem so mu pomagali vsi v bližini. Ker ni bilo nobenih resnih posledic, razen tega, da smo se zamudili za 30 minut, lahko rečem, da je bila dobra izkušnja. Zdaj vem, kaj to pomeni špaltna.
Po manjšem incidentu smo se odpravili naprej. Od tu naprej sem bil veliko bolj pozoren, na kakšen sneg stopam, zato sem vsak sumljiv sneg najprej preveril s pohodno palico. Imeli smo srečo z vremenom, saj se je oblak nad nami izlil ravno, ko smo okoli 14. ure pred kočo sezuli dereze. Tura je bila naporna in težka, ampak mi bo vseeno ostala v spominu. Ne le, da sem prvič stal nad višino Triglava, ampak sem tudi prvič padel v špáltno. Upam, da zadnjič.
Okoli 16. ure so se nam v koči pridružili še zadnji iz naše odprave. Bili smo veseli, saj smo vsi dosegli zadane vrhove in varno prišli nazaj v kočo. Ob praznenju kozarcev piva in aperola smo si delili zgodbe iz današnjih podvigov, ki so šle nekako takole:
“V petek smo se z Davidom, Jakobom, Jožetom in Blažem odpravili na turo nekoliko bolj zgodaj, saj smo si zastavili kar ambiciozen plan – krožno prečenje obeh Lyskammov. Temperature so bile visoke, motivacija pa še višja. Okrog 4 ure zjutraj smo se odpravili od koče Quinto Sella ter se ob čudovitem sončnem vzhodu povzpeli na Felikhorn.
Sledil je (kondicijsko) zahteven vzpon po pomrznjenem pobočju na Zahodni Lyskamm, nato pa kratka pavza in že smo zagrizli v greben, ki je bil na začetku povsem kopen. Čez skalni del smo se navezali, nato pa po ozkem zasneženem grebenu nadaljevali do vrha Vzhodnega Lyskamma. Tu je sonce že pošteno pripekalo in sneg je bil (ne)primerno omehčan, zato je bilo nadaljevanje po še ožjem zasneženem grebenu čez Cimo di Scoperto do ledenika Lys res delikatno.
Po prečenju nas je čakal še relativno dolg sestop nazaj do koče čez Passo del Naso. Zaradi utrujenosti in višine smo nekoliko preveč upočasnili tempo, ter zaradi bližajoče se popoldanske nevihte resno začeli razmišljati o alternativah. No vseeno smo se odločili za prvoten plan in navezani sestopili po najkrajši liniji čez ledenik do skalovja pod sedlom. Sledilo je 200m višincev poplezavanja po nametanih granitnih blokih do sedla, nato pa smotana prečka po J pobočju Nosa, kjer smo zaradi omehčanega snega in neugodnega izteka morali paziti na vsak korak. Končno smo prišli do naslednjega skalovja, kjer so se svetlikali svedrovci, ki so kar klicali po abzajlu. Vseeno smo se raje odločili za poplezavanje, saj so se nad nami že zbirali temni oblaki. Čakalo nas “le” še par km hoje po predirajočem se snegu čez ledenik nazaj do koče – ta del poti smo večinoma prehodili v neverbalni fazi. Na poti je parkrat zagrmelo in ujelo nas je par kapljic ledenega dežja, okrog 4 ure popoldne pa smo utrujeni prispeli nazaj v kočo.
Sledila je obvezna analiza ob zasluženem aperolu oziroma par le-teh. Kljub jamranju, utrujenosti, slabosti, glavobolom in žuljem, smo na turi na svoj način uživali in imamo za seboj eno res zanimivo izkušnjo.
Tldr: Kr safr, ampak čist hudo!” – Maruša Hrobat
“Vzpon na Castor je potekal v odlični družbi in dobrih razmerah. Na vrhu so nas pričakali lepi razgledi, za nekaj dodatnega adrenalina pa sta poskrbela ozek greben pod vrhom in prečkanje ledeniških razpok ob povratku. Res super preživet dan v hribih.” – Anamarija Lotrič
Sledil je še tradicionalen obredni ritual:
3. Dan: Ledeniška razpoka
Izkaže se, da v planinski in gorniški terminologiji “špaltna” označuje ledeniško razpoko, to je globoko in ozko razpoklino v ledeniku, ki nastane zaradi gibanja in napetosti ledu. Takšne razpoke so pogosto nevarne za planince in alpiniste, saj so lahko, tako kot moja, skrite pod snežno odejo. Beseda špáltna izhaja iz nemškega izraza “Spalte”, ki pomeni razpoka ali razkol. V slovenski jezik je verjetno prišla preko stikov z nemško govorečimi alpinisti in planinci v času, ko je bil del slovenskega ozemlja pod Avstro-Ogrsko monarhijo, kjer je nemščina imela močan vpliv na planinsko terminologijo.
Zadnji dan sem se odločil, da bom ostal v koči, saj me je vzpon na zahodni Lyskamm konkretno izčrpal. Nekateri so že zgodaj zjutraj krenili proti Castorju, nekateri pa na manj znani skalni vrh v bližini Punta Perazzi. Ostali so se vrnili v dolino. Nekaterim tečajnikom prvi dan ni uspelo izvesti vseh manevrov reševanja ledeniške, zato smo tečaj ponovili pred kočo.
Med “štrikanjem” so nas animirali naši padalci, ki so leteli nad nami. Miha in David sta se s padalom spustila s Castorja in pristala v dolini. Polet naj bi trajal 20 min, spustila sta se pa za približno 2400 m višinske razlike.
Ravno, ko smo končali s tečajem, so se vrnili naši pohodniki, ki so šli na Castor in Punta Perazzi:
“Zaradi slabega počutja sem moral misel na glavni vrh hitro opustiti. Kot tolažilna nagrada je bil na dan vrnitve v dolino opravljen vzpon na Castor. Tolažilna zato, ker sem na njem že bil (https://www.aokranj.com/2015/07/03/ledeniski-tecaj-in-ledeniska-tura-castor-2015/). Vzpon tokrat iz druge strani, kjer je bil tik ob poti Felikhorn, na katerega sem seveda moral stopiti za kljukico. Tako, da je v zbirki vseeno en nov štiritisočak.“ – vodja odprave, Janez Nastran
“Punta Perazzi (3.906 m) je za razliko od vseh okoliških vrhov, ki so ledeniški, skalnat. Dostop je prek sedla Colle Perazzi in potem po skalnatem grebenu, ki je razen v enem kratkem delu zasnežen, do vrha. Za razliko od ostalih vrhov – Castor in Zahodni Lyskamm, je bistveno manj obiskan, tako da sva res uživala v brezskrbnem plezanju in se ukvarjala s tem, kako dobro dereze držijo v granitu – za tiste, ki vriskamo v mixih in tudi pri 30 stopinjah hodimo drytoolat, najlepša smer ledeniške ture :). Na grebenu se prebijaš čez te velike granitne kocke in velike skale raznih oblik ter se sprašuješ, kako so lahko tako dobro zložene, da res nič ne premikajo” – Vesna Stanić
Po tečaju smo se zbrali pri koči in nekaj spili, preden smo se odpravili proti dolini. Z Marušo sva jim porabila zadnje zaloge prosecca, zato sva jih morala prepričati, da naredijo aperol spritz iz belega vina, kar jim ni bilo ravno po godu. “This against my religion!”, je rekel natakar, ampak je po posvetovanju pri svoji šefici, nalil dva kozarca. Medtem, ko smo v koči še nazdravljali, so nekateri pohajkovali po dolini.
Sestop je bil lahkoten, zbrali pa smo se pri jezeru blizu postaje žičnice, kjer so nekateri dočakali komaj pričakovani “tuš”. Imeli smo dovolj časa, preden avtobus odpelje, zato smo morali preizkusiti ali pri postajah na poti dol strežejo tako dobro pivo kot v koči.
Avtobus je odpeljal okoli 18. ure. Na postajališču ob avtocesti nekje v Italiji smo doživeli temperaturni šok, ko smo stopili ven iz avtobusa, ki je še vseboval nekaj visokogorskega zraka… in ostalih vonjav. V Kranj smo prišli nekje med 2. in 3. uro zjutraj, vedoč, da se bomo celo nedeljo lahko regenerirali v udobnih domačih posteljah.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.