Hitri dopust v Pale di San Martino

Očitno nisva bila edina, ki sva si tako splanirala, saj sva ponekod slišala kar precej slovenskih glasov. Po tehtanju kam in kaj plezati sva se v sredo z Elvisom (AO Pot) odločila za odhod od doma in dostop do Rifugia Velo della Madonna pod Cimo della Madonna, ki nama je vzel manj časa, kot če dostopaš na Kamniško sedlo. Na poti naju je ujel dež, ki je kasneje padal tako čez dan kot ponoči, ampak ker so to Dolomiti, je bila stena zjutraj suha in plezljiva.

Odločila sva se, da greva plezati sloviti Raz tančic (Spigolo del Velo, V+, 450 m) in preveriti njegov sloves. Zaradi nestabilne napovedi z možnostjo neviht že ob 11. uri sva v smer vstopila ob 6. uri zjutraj, izplezala točno ob 11. uri v oblakih, hitro pospravila in se po zanimivem sestopu s spusti in poplezavanju ob 13. uri vrnila v kočo. Smer je lepa. Oskrbnica naju je presenečeno pozdravila, midva pa sva bila presenečena nad vremenom, ki ni izpustilo kaplje, bilo pa je megleno, oblačno in hladno do konca dneva.

Zaradi priložnosti lokacije sva se odločila naslednji dan v isti gori splezati še smer Via Messner (V+, 285 m) od bratov Siegfried in Reinholda Messnerja. Še nikoli nisva plezala kakšne klasične smeri alpinistične legende, zato naju je obet precej navduševal. Napoved je tokrat obetala nevihte ob 14. uri, kar je ponovno pomenilo vstop ob 6. uri zjutraj. Orientacija v tej smeri je ključnega pomena, saj ves čas plezaš vertikalno steno, ki ni skoraj nič opremljena in nima izrazitih karakteristik, na podlagi katerih bi se lahko orientiral. Gledaš pa zavajajoče prusike bodisi od drugih smeri ali od plezalcev, ki so zašli. Smer ponudi odprto, vertikalno plezanje, ni tehnično težko, moraš pa imeti dobro pripravljeno psiho, saj imaš lahko tudi po 15-meterske run-oute. Skice smeri so še slabše kot od Raza tančic – od približno štirih različnih skic in kar nekaj opisov, tudi po raztežajih, sva se odločila slediti predvsem nosu, logiki in eni nemški skici, ki se je še najbolj približala tem prehodom. Smer se na vrhu priključi Razu tančic, ponovno pa sva izplezala ob 11. uri. Tako lepe smeri še nisem plezala. Odlična dolomitska skala je navdušila oba in dodala piko na i Razu prejšnji dan.

Po zasluženem pivu sva v dobrem vremenu pohitela v dolino skovati nove načrte.

Vreme je bilo za soboto boljše v Moiazzi, zato sva se odločila splezati smer Colatoio Bonetti (VI-, 300 m) v Pala delle Masenade. Mislim, da ni treba posebej omenjati, da sva štartala precej kasneje od avta, saj sva bila že precej načeta, do vstopa v smer pa sva se kar malo vlekla in tudi v sami smeri se nisva ravno obračala. Mislim, za naju sva se, ampak po časovnici pa ne zares 😀 Bilo je vroče, vendar se je izplačalo. Vertikala z odlično skalo, v previsih so se šalice kar vrstile, za sprotno opremljenosti, razen na sidriščih, pa moraš večinoma poskrbeti kar sam. Zanimiva je tudi skica, ki je objavljena na spletni strani Rifugiota Carestiato, saj je napačna. Sledila sva vrisu v steni in za nosom in plezala ves čas pravilno in po črnem ‘štrajfnu’, kjer smer poteka, le po skici se ni ujemalo. Kasneje sva med plezanjem na internetu našla še neko drugo nemško skico, ki je bila dejansko pravilna in ugotovila, da sva v pravi smeri že ves čas. Skoraj bi nama smer za davek vzela tudi rumenega frienda, ampak Elvisova trma ni dala. Izplezala sva ob 12.30, detajl pa je sledil tudi na sestopu, ker sva za hitrejši sestop izbrala ferato (1 h), namesto hoje naokoli (2 h). Zelo nadležna ferata po platkah, ki seveda ne izbere logičnih prehodov, ampak išče najtežje. Navzdol, po soncu. Zabavno 😀

Seveda sva se odločila za nedeljsko pavzo. Po tem se je dopust že zaključeval, ampak želja po plezanju je ostala res goreča. V ponedeljek sva zato drzno izbrala smer z najdaljšim dostopom, ampak sva se zbudila temu primerno – tudi zaradi napovedanih neviht ob 14. uri. Zaželela sva si še ene klasike svetovne alpinistične legende, in sicer Via Buhl (VI, 380 m) v Cimi Canali v Palah di San Martino. Smer Hermanna Buhla in Hansa Erwing. Vstajanje ob 3. uri zjutraj, nato pa 1100 višinskih metrov na razdalji 5,3 km do Rifugia Pradidali. Tam sva se ob 6. uri ustavila in povprašala o smeri, saj naju je zaskrbel podor v sosednjem stolpu – k sreči star ‘že’ 6 let. Ob 7. uri začneva plezati in z začetkom detajla se začne pravzaprav pokončna in previsna plezarija v več ali manj odlični skali. Jaz sem raje sledila kot druga. Presenetilo naju je, da v skicah ti previsi niso zares vsi vrisani. Ampak raztežaj za raztežajem si sledijo previsni kamini in za vsakim ovinkom že čaka naslednji previs. Možnost runoutov v sicer odlični skali je zelo visoka, glava mora biti na mestu, da si ponovno (zelo dobro) varovanje postavljaš sam. Kakšna mojstrovina od smeri. Naju je navdušila, pa še predstavljajmo si, da je bila prvič splezana leta 1950. Ko prideš do konca smeri, lahko nadaljuješ še 150 m do vrha Cime Canali (II) in se po zakomplicirani normalki vrneš pod steno, ali pa abzajlaš čez smer. Ob 12. uri sva izplezala in zaradi napovedi začela z abzajli pri katerih se nemalokrat spuščaš kar po zraku nekaj metrov stran od stene. Malo je manjkalo pa bi se nama tudi vrv zataknila na enem od spustov.

Med vsem tem časom pa je spodaj sledila še italijanska naveza, ki je ravno priplezala čez detajl (četrti raztežaj), midva pa sva takrat priabzajlala do njiju. Medtem se je pooblačilo in v trenutku, ko se dogovorimo, da greva midva prva naprej dol, bliskne zraven nas in glasno zagrmi, nekaj 100 m stran pa je že nevihta, ki se je pripeljala malo prehitro. Italijana prosita za skupen spust, midva vzameva njune zavozlane vrvi in v hitrem postopku smo 3 spuste nižje pod steno, hitro skrivamo opremo v ruzake, zlagamo vrvi in bežimo do rifugiota. Ob dveh sva že v rifugiotu, kjer počakava Italijana, nato skupaj popijemo pivo, podebatiramo in midva se posloviva v dežju nekaj čez 15. uro. Po poti ubeživa nalivu in z avtom, hvaležna za tako dober iztek, štartava proti domu ob 16.30. Izčrpen dopust, ni kaj 😀

Ne vem, če sem že kdaj plezala tako lepe smeri, eno za drugo, vsaka skoraj lepša od druge, s piko na i v Cimi Canali. Priporočam.

Epilog italijanske naveze: vodilni plezalec v navezi je plezal svojo drugo večraztežajno smer v življenju. Šel je pa to smer, ker je vedel, da se lahko abzajla, saj mu je to povedal vodnik v koči en dan prej. Italijani nimajo alpinističnih šol, imajo samo gorske vodnike, ki za dobre zaslužke organizirajo razne nekajdnevne tečaje. In dejansko so plezalci prepuščeni sami sebi, kaj šele da bi postali alpinisti. Nimajo skupnosti, kot jo imamo v Sloveniji, kjer si predajamo znanje alpinizma in dejansko poskušamo izobraževati za varno plezanje v gorah, si delimo mnenje o opremi, vremenoslovju in saj vsi vemo čemu vsemu. Mislim, da moramo to zelo ceniti in ohranjati.