Uhh, tale bo pa dolg.. Za celo kazalo.
- Starobocká dolina – Bocianske sedlo turno
- Ľadopád Veľká záhradky WI-5 80m & Malé záhradky WI-2+ 25m
- Turno Zbojnícka chata
- Ľadopád Skok WI2+ – WI5 25m (top roping)
- Orolínov ľadopád WI3 150m
- Letenje, Tatranská Lomnica alpsko smučanje
- Veverkov ľadopád WI4 30m, Silvestrovské blues V- M5 150m
Nekaj tednov nazaj se s Kamilo zmeniva, da se skupaj odpraviva na sever. Zimske Tatre z lokalko? Itak!
Tatre sem že obiskal poleti in se vanje takoj zaljubil. Že takrat sem kupil lokalni vodniček o zimskih smereh, a so se mi zdele popolnoma nedosegljive. Po hitrem listanju sem sprejel, da bo vodniček bolj za dekoracijo na knjižni polici.
Datum odhoda je hitro prispel. Tura je bila zamišljena kot bolj raziskovalna, da vidiva, kako sploh zgledajo zadeve. Vremenska napoved je bila dokaj zanič. Bova pa v savni cel teden, ajde. S telefoni pri roki.
Spakirat ni bilo problem. Ker ne veva kaj bova, vzameva VSE. Turne smuči, alpske smuči, padalo, skupno kakih 13 cepinov, ledne kline in 20kg ostale železnine, sod piva.
Štartava v petek in sva po 4.5h vožnje v Bratislavi, kjer prespiva.
V soboto nadaljujeva proti Tatram. Kamila dobi odličen predlog od prijateljice, lokalne gorske vodnice Denise, za turno smuko na Bociansko sedlo v Starobocki dolini na poti skozi Nizke Tatre. Plazovna nevarnost v Visokih Tatrah je visoka, najino psihofizično stanje po temeljiti pivski degustaciji pa nizko, zato je ta geriatrična izbira s kakimi 500 višinci idealna. Točno mimo izhodišča se peljemo na poti v Visoke Tatre in imamo super priložnost za pretegnit noge.
Na vrhu je sicer megla, vendar so smučarske razmere vsaj vmesnih 150 višincev preprosto idealne. Kot prvi jutranji spust po urejenem smučišču. Vrhunsko.
V nedeljo se prvič zbudiva v Tatranski Lomnici, Kamilinem domačem kraju, ki je bil izhodišče za vse prihodnje ture. Plazovna nevarnost ostaja visoka; to še bolj kot sama plazovna stopnja (3) potrjujejo lokalci in pa redna poročila o plazovnih nesrečah. En izmed potencialnih ciljev nama je bil Gerlachovský štít, najvišji vrh Tater, skozi Krčmárov žleb. Žal je ravno tam pred nekaj dnevi prišlo do nesreče s smrtnim izidom. Slovaki o nesrečah izdajajo vrhunska poročila, iz katerih se da hkrati izvedeti ogromno o razmerah in se tudi v splošnem kaj naučiti. Ob novicah alternirava med pogledi zdaj je že splazilo in je preveč tvegano in se kar do konca tedna odločiva za slednji pristop.
Današnji cilj je plezalni vrtec v Veliki Mrzli dolini s slabo uro dostopa. Tokrat greva peš – prvič in zadnjič v tem tednu. Ko sva videla razmere, sva vse nadaljne dostope opravila na turnih smučeh. Na poti do samega vrtca zveva za še en slap, ki je blizu poti in je menda WI5 (Veľké záhradky 80m). Greva samo pogledat, kako zgleda. Zavedeno samozavesten ocenim, da je samo malo bolj pokonci WI3. Záhradky pomeni “vrtič”, kako težak pa je lahko s tem imenom? Ker je v slapu gneča, najprej splezava sosednji 25m WI2+ (Malé záhradky) in se vrneva pod glavni slap.
Začnem plezat, začetek je enostaven, nato se zadeva postavi pokonci. Ker sta pred mano 2 plezalca v najočitnejši, naluknjani liniji, se jima izognem in grem v desno v malo bolj deviški “3D led”. Prvi skok gre lepo, potem štorast prehod iz vertikale na horizontalno polico. Sredi naslednjega skoka že slutim zanič led višje in spet štorast prehod na polico. V vertikali me začne malo navijat v roke in malo v glavo; pametno bi že bilo dat kak vijak, ampak sem na trapasti poziciji. Ker sem že prevečkrat vrtal vijak na skrajno neudobnem mestu in pol metra kasneje prišel na odlično točko, stisnem. Led v moji liniji navzgor pa samo slabši, zato se postavim v nesmiselno X pozicijo s slabima cepinoma vzporedno daleč narazen. F*ck Miha, tole si pa zdaj zaje*, čutim stopnjevanje panike, kot že dolgo ne. Nisem več prepričan, da lahko spustim katerikoli cepin, da me ne odpre kot vrata, izhod ni očiten. Je treba zapret oči in zavestno podihat, da se spravim k sebi. Spet trezen vidim, da lahko počasi spustim cepin in s počasnimi gibi privijem vijak v polico. Po vpetju vrvi vanj normalizacija stanja, svet je spet lep; izplezam brez težav do vrha, si pa cel čas mislim – idiot. Kamila za mano dobro sopiha, a spleza brez težav.
Ker nimava smuči, si nižje doli pri Hrebienku sposodiva sanke za prijeten sestop.
V ponedeljek nama zapaše sproščena turna smuka; nekaj zaradi psihološke vojne v WI5, nekaj zaradi plazovne nevarnosti pri slapovih na višjih lokacijah, na katere ciljava.
Ob dopustniški uri se ponovno odpraviva skozi Veliko Mrzlo dolino s ciljem na Zbojnícki chati (koči) na slabih 2000m. Kamila se zabava ob moji slovaščini, reče pa nič (ne, ni čata). Do tja je dobrih 1000 višincev, a kar nekaj razdalje, tako da pot vzame 3-4 ure v prijetnem tempu.
Na koči degustacija slovaških jedi. Kofola je obvezna in dosegljiva na večini koč – točena iz soda, prinešenega na hrbtu šerp.
(bryndza – fermentiran ovčji sir)
Od koče se gre še kakih 500m naprej, nato pa se zavije v drugo dolino, kot za dostop. Sneg je izredno raznolik, večino zgornjega dela je vrhunskega pršiča, v spodnjem delu pa se zadeve zožajo na meni zelo ljubo vijuganje med borovčki in bolderji ter po tunelčkih.
V torek nama spet zadiši led. Predlagam malo nekonvencionalen slap Skok v Mlynicki dolini. Nanj imam lepe spomine od poletnega obiska Tater in bi ga rad videl še pozimi.
Dostop na smučkah v 1h od Štrbskega jezera, luksuz. Slap je samo 25m visok, a že takoj sva imela plan napeljat top rope in se zabavat po najbolj odštekanih linijah.
Na tem slapu sva bila prva. Zgazila sva nekaj metrov dostopa, nato je sledilo pestro plezanje v rangu WI3 do vrha. Led oziroma bolj predelan sneg je bil najprej precej slabe kvalitete, mestoma pa je bilo po črnini očitno, da je zadeva hudo tanka. Zato sem naredil kar nekaj obvoza in se izredno previdno izmikal sumljivim delom.
Kamila si je lahko privoščila bolj svobodno linijo in tudi preizkusila mejo ledu. V vrhnjem delu se ji je vdrlo pod vsako nogo, notri pa impresivno brezno.
Pripravila sva top rope in si privoščila še par začinjenih linij, med katerimi je bila daleč najlepša direktno čez ~WI5- previsne svečke. Iz igrišča naju je spodila tema.
V sredo skleneva, da so se plazovne razmere vsaj toliko stabilizirale, da greva lahko plezat kak malce bolj izpostavljen led. Izbereva Orolínov ľad, WI3 150m. Dostop je skozi Velicko dolino mimo nobel Sliezskega doma, ki je z leti postal hotel s štirimi zvezdicami. Poleti se mora dostop strašno vlečt, saj gre po dolgi asfaltni cesti, na smučkah pa je zadeva precej bolj prijetna. Turiste na dom pripeljejo in odpeljejo; menda ne smejo niti okrog 50m oddaljenega jezera, tako da so večino časa zaprti kar notri. Kar kulturni preskok.
Na domu se ustaviva na Kofoli in pirohih in skozi okno gledava intenzivno sneženje, ki naju je spremljalo že celo pot. Spraševala sva se, ali bo zadeva sploh izvedljiva in je smiselna..
Od doma je do slapu še dobre pol ure. V zametu srečava vodiča s strankami, ki se vrača iz ledu. Je zelo prijazen, nama pa odsvetuje vzpon s smučmi in naju pošilja okrog, češ, da je skrajno sitno smučati po tisti s skalami pokriti strmini. Nasveta tokrat ne upoštevava: dostop zgleda prekrasen in že v naprej se veseliva smučanja dol.
Do slapu se privlečeva ob 15h. Ni problem, ker sestop bo hiter in uživaški. Medtem, ko nase dajeva opremo, se vreme popolnoma obrne: prvič čista jasnina. Prekrasno. Slapu je 3 raztežaje: v prvem za WI3 kar pokončen skok, a tako naluknjan, da je čez prijeten sprehod. Drugi raztežaj je mešanica snega in položnega ledu, v tretjem pa zaključiva čez nekaj krajših estetskih lednih skokcev. Sidrišča so že izdelana.
Gor in dol sva v manj kot 2.5h ob zadnji svetlobi. Sledi uživaški spust po prvem klancu in pa spust v dolino po zasneženi cesti do avta – 9km v eno smer. Takole se pa da sestopat.
V četrtek je rest-day. Kamila gre po opravkih in obiskih, mene pa premami potencialno uporabna napoved za letenje. Opravki so v Popradu, najbližje vzletišče pa je malo južno iz Dubine. Kamila me prijazno odloži v Gánovcih. Po 20 minutah dostopa čez simpatičen gozd sem na vzletišču.
Na vzletišču je rotor, a se da vzletet. Takoj v zraku vario ponori; dalo se bo letet na JV vetru. V slabe pol ure preletim 10km grebena – absolutno preseglo pričakovanja. Že kmalu po vzletu vidim, kakšno srečo sem imel: verjetno pol ure kasneje varen vzlet ne bi bil več mogoč, ker je veter obrnil na V. Dol grem zaradi mraza, ker imam samo gorsko padalo in tangice (ultralahek sedež).
S Kamilo se lepo ujameva, opravki ravno dokončani. Na dogovorjenem mestu sva oba v roku treh minut.
V petek Kamila nadaljuje z opravki in obiski, jaz pa grem gonit alpske smuči na smučišče Tatranská Lomnica, ki je kilometer ali dva od doma. Smučišče je simpatično, so pa karte precej drage, glede na to, kaj ponuja (~60€).
V soboto je že cel čas kazalo najlepšo vremensko napoved, zato na ta dan planirava nekaj bolj posebnega. Opcij je kar nekaj, odločiva pa se za Silvestrovské blues M5 ~150m z dostopom čez Veverkov ľadopád – WI4 po priporočilu Denise (hvala!).
Prejšnji dan se čuti kar malo napetosti; za spremembo spustim večerno pivo. Pravega mixa še nisem plezal, najbližje je bila Zeleniška smer v Begunjščici v zanič razmerah, kjer je bil sneg zgolj v napoto. Poleg tega šopava non-stop že cel teden, kar se sigurno nekaj pozna. Kamila je še tečajnica in je še par tednov nazaj govorila, da dry-toolala pa pač nikoli ne bo, jaz pa sem jo našuntal za nakup Nomicov po tem, ko sem videl, kako pleza. Oba s Pur’Ice klinam se zavedava, da nekaj malega davka za vzpon verjetno bo. Ideja je, da greva probat; če bo neprimerno, pa obrneva.
Izhod iz slapu in nadaljevanje je bilo od spodaj videti zelo sumljivo. Na navrtanem sidrišču na vrhu vidim, da so od blizu zadeve videti veliko bolje – kot ponavadi. Nadaljujeva en raztežaj, mimo vstopa najine smeri do vstopa v sosednjo Piranho. Vstop v najino smer je bil videti izi, prvi M4 v Piranhi zgleda bolj zanimiv – da takoj vidiva, pri čem sva. M4 je sicer enostaven in lep, je bilo pa potrebnega nekaj Kamilinega spodbujanja, da sem le dovolj potrudil in našel solidno mesto za varovanje – mikro jebico. Oprosti Kamila, tokrat bodo jebice in tricami konkretno zabiti, tokrat jih ne postavljam samo za demonstracijo 🙂 Že tu po nekaj metrih vertikale izplezava s pomočjo znamenitih tatranskih zamrznjenih trav.
Te trave sem si predstavljal precej lepše, z neko konkretno globino. V praksi gre tu večinoma za centimeter debelo plast zamrznjene trave, ki prekriva skalo – bolj kot kak mah. Kako udrihanje po njej odpade: treba je res z občutkom. Ko cepin stestiram, si približno zapomnim smer in jakost obremenitve, nato pa plezam brez prekoračitve tega praga. Uau, to pa je pravo plezanje.. kar dobiš, dobiš.
Prvi raztežaj se konča s prečko čez gladko skalo. Tudi tu je za razmišljat: cepin na bomber mesto visoko, prenos teže na iztegnjeno roko, derezo na simbolično nepravilnost v plati, z drugim cepinom počasi proti zamrznjeni travici, menjava nog na simbolični nepravilnosti, drugo nogo naprej na za odtenek večjo nepravilnost v skali, nepremičnost telesa pri premiku desne roke iz bomber mesta v travico – pa smo skoraj čez! Res nekaj posebnega.
Drugi raztežaj je najbolj zanimiv. Po 30-45min plezanja zaslišim – pol štrika! A se ti zafrkavaš?? Tako počasi in konstantno še nisem plezal 30m. Odmetavanje neuporabnega snega, iskanje mini pozicij za klino, preračunavanje orientacije telesa za nadaljevanje: traja. Čisto vedno se najde stopek za nogo in razpokico za cepin, ni pa očitna. Pozicije za cepin je treba malo potipat: prvi test po praskanju OK, potem počasno dvigovanje cepina, da se vidi, ali gre za 1mm ali 5mm zaporo in orientacijo le-te. Več kot par mm, pozitivno? Zmaga! Potem samo še fokus na konstantno obremenitev, kar je na parih mestih pomenilo ne samo navzdol, ampak tudi v levo ali desno.
V zadnjem delu raztežaja verjetno še detajl smeri: kaminček / previsek, iz katerega se počasi prebaševa nazaj v zamrznjene trave.
Gre zelo lepo in ves čas varno. Res uživava. Sidrišča so navrtana ali nabita, za vmesno varovanje se z dovolj ukvarjanja vedno kaj najde. Smer je super začetniška: vertikalni ali previsni deli so kratki in na “primernih” mestih: tudi padec verjetno ne bi imel hujših posledic, razen kakega zvitega gležnja.
Naslednji, tretji raztežaj je lažji: vidim že vrh. To me kar preseneti, ker je na skici 5 raztežajev. Oh ne, že konec! Tokrat še čelk ne bova rabila za abzajl, prvič! Katastrofa.
V začetku me je ob relativno dolgem čakanju Kamile zaskrbelo, da mogoče le ne bo prehuda za tečajnico prvič v mešanem plezanju. Ko sem videl nasmešek za vogalom, mi je bilo jasno, da ne bo problema. Celo smer je splezala brez sedenja ali padcev, niti med odstranjevanjem zagonetnih jebic in mikro-camov – vsa čast.
Sestop je prijeten in hiter, 5 spustov iz izdelanih sidrišč.
Na vrhu in pod slapom sva le dovolj mečkala, da se je začelo temnit – in klasično uživaško zaključila turo s smučanjem do avta.
Da je cela tura presegla presegla pričakovanja, je rečeno preveč milo. Takega tedna pa ne pozabiš kar tako.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.