Po dobro raziskani Bosni nekaj let nazaj, smo se letos maja ponovno odpravili proti jugu. Makedonija, od leta 2019 uradno Severna Makedonija, je dežela hudih kontrastov. Njena starodavna zgodovina se močno prepleta z divjo naravo ter bogato kulturo. Domovina Aleksandra Velikega je skozi stoletja ohranjala svojo identito, kljub raznoraznim vplivom – od Bizantincev, Osmanov in Jugoslavije. Vse to se danes še vedno opazi – od samostanov, raznoraznih bazarjev, neparnih ritmov v glasbi,… Tudi narava je dokaj kontrastna, žal pa večina rek ne premore čistosti Ohridskega jezera. Tudi bližnja okolica naselij je povečini neurejeno odlagališče odpadkov.
Ker pa smo seveda imeli premalo časa za raziskovanje dobrih 25 000 km^2, smo se osredotočilo na Demir Kapijo. V turščini ime pomeni “Železna vrata” in se nanaša na izrazito sotesko, po kateri teče reka Vardar. Prav ta soteska pa je predstavljala tudi naš glavni cilj. Večji del plezalnih sektorjev se nahaja v manjšem kanjonu enega izmed pritokov. Smeri se ponašajo z odlično skalo, kar pa se preostalih karakteristik tiče, so pa zelo raznovrstne, tudi glede ocen. Večinsko so smeri plataste in dolge, vendar se najdejo tudi previsi ter krajše bolderaške smeri. Kar nekaj jih ima tudi od 3 do 5 raztežajev. Zaradi lokacije je možno plezati ves dan, saj povsod najdeš senco ali sonce. Materiala pa je neomejeno, prostora za nove smeri pa tudi skoraj neomejeno.
Ob samemu Vardarju je možno plezati tudi neopremljene, “hribovske” smeri, ki pa nas niso ravno privabile. Poleg poličastega izgleda, so bili razlogi tudi v pravem letnem času za prebujanje in razmnoževanje plazilcev, ki pa jih tam ne manjka. Nekateri so poročali tudi že o anakondskih razsežnostih in hudi očesni distanci, ampak šok seveda naredi svoje.
En dan smo se odpravili tudi v Prilep. Kjer pa smo zaradi, bodisi napak v komunikaciji ali pa česa drugega, ostali brez obljubljenih krešpedov. Oziroma so ta zagnani do njih prišli po zasoljeni ceni v večernih urah. Večino dneva smo frikali v sektorju Kamena baba na vrhu griča in vsaj malo potipali granit.
Nismo pa seveda samo plezali! Demir Kapija spada v vinorodno regijo Tikveš za katero so značilna vina npr. Vranec ali Smederevka. Matej se je s šefico kampa zmenil za vinsko pokušino v Popovi Kuli, kjer smo sicer preživeli prijeten večer. Vendar pa smo z že nekaj malega znanja o makedonskih vinih prišli do spoznanja, da je sosedovo vino okusnejše.
Dan pavze pa smo nekateri izkoristili tudi za ogled Skopja. Kdor je vsaj malo fen kulture in zgodovine, mu bo čas prehitro minil. Neformalno se deli na stari del – Čair (Čaršija-osmanska dediščina), kjer najdete nabito polne tržnice s skoraj originalnimi Raybankami. Polno je tudi čevapdžinic, kjer pa točijo tudi pivo. Južni od Vardarja je mesto modernejšo. S krajšim sprehodom si lahko pogledate urbanistično-kulturni projekt “Skopje 2014” – ogromno kipov in neoklasisističnih fasad.
Pa, da ne bom komentirala samo okolice, ljudje so neizmerno prijazni!
Na kratko: “Fak, kera huda skala!”; “Tole Skopsko pa res paše”; “Dej tistle čevapčič probi”; “Je rekla, da ma nečaka v Lublan”.
Najlepša hvala Mateju za organizacijo. In pa potrpežljivost namenjeno temu utrinku.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.