Dleskovška planota, Veliki vrh, Senčna in Sončna smer

V nedeljo sva se s Sebatom odpravila na, sploh za Gorenjce, kar eksotično destinacijo – Veliki vrh na Dleskovški planoti.

Značilnost Dleskovške planote so krasni macesnovi gozdovi in zelo razgiban kraški svet, s številnimi kontami, globokimi brezni in najpomembnejše – vrhovi, ki obkrožajo planoto, te pa odlikuje izjemno čvrsta skala z izjedenimi žlebiči. Kljub kompaktnosti skale je v steni ogromno luknjic, skalnih mostičkov in ušes, ki omogočajo izdelavo zanesljivih sidrišč. Smeri v Velikem vrhu so večinoma opremljene z zankami, v nekaterih pa najdemo tudi kline in nekaj svedrovcev. Planota je sicer zanimiva tudi v zimskem času, posebej za turne smučarje, preplezanih pa je tudi nekaj grap v Črnem in Velikem vrhu.

Dostop do stene je po markirani poti s planine Podvežak proti Molički planini,  potem na prvem odcepu zavijemo desno za planini Ravne in Dleskovec. Preden se pot strmo spusti, zavijemo levo in med ruševjem iščemo najlažje prehode proti desni. Spet se priključimo na markirano pot, ki vodi s sedla Prag. Ko pridemo do »zvitega« macesna, splezamo čezenj in smo na veliki polici, kjer se začnejo smeri v desnem delu stene.

Senčna: V+/IV+, IV,150m

Vstop je sicer malo bolj desno (svedrovec), midva sva šla varianto direktno po razu, svedrovci so bolj desno, se je pa na razu dalo vstavit jebice in frende. Ko preplezamo spodnji del stene, se splača it čimdlje, do »konca štrika«, ker nas čaka raztežaj po stezi skozi ruševje do začetka zgornjega dela stene. Tu strmo pregrado preplezamo po dveh vzporednih žlebičih – pakleniška Juha, ampak veliko boljše, razen da enega klina na začetku, ni drugega varovanja – ampak če maš frende, maš vse (tavelk DMMjev paše k ata na mamo). Takoj za tem se usmerimo levo pod polkrožen previs, ki ga obplezamo po ploščah na desni strani – tu sta dva, na pogled rahitična klina, ki pa držita. Nad previsom nas čaka prečka v levo, sedaj po novem bogatejša za dodaten klin. Po ozkem kaminčku se zbašemo čez zadnjo strmo stopnjo, potem pa desno do roba ruševja, kjer si uredimo sidrišče. Zadnji raztežaj je skupen s smerjo Čez plošče – kompaktna, pakleniška skala, žlebiči, plezaš na trenje, drži pa povsod, kamor stopiš – poezija! Na koncu še po vršnem grebenu do vrha. Sestopila sva po markirani poti, kjer malo pred sedlom Preg zavijemo levo in po markirani stezi spet pridemo pod steno.

Sončna smer: V/V-, IV, 140m

Vstop levo od Senčne po črni krušljivi zajedi (k). Po njej navzgor, nad previsom je na pogled krasna luska (the šalca), ki pa samo izgleda lepo, zvok pa je precej votel in grozi, da bo nekomu nekoč morda ostala v, najboljšem slučaju, samo v naročju… Super izpostavljen, čisto hribovski del. Skala potem postaja čedalje bolj kompaktna in tudi možnosti za vmesno varovanje so čedalje boljše. Ko pridemo do vrha, nas spet čaka raztežaj čez ruševje do zgornjega dela stene. Začne se s previsom, ki je za oceno IV kar »zanimiv,« za ta močne, jaz pa se kakšnega dodatnega cm v višino tudi ne bi branila. Višje si uredimo stojišče, potem pa nas čaka najprej strmejši del, kasneje pa plezamo po malce bolj položnih ploščah z žlebiči (in svedrovci) do roba stene. Ponovno po vršnem grebenu do vrha in sestop po markirani poti do izhodišča.

Za Sončno smer v resnici nisva čisto sigurna, če sva se v drugem delu držala prave linije, ker so smeri zelo skupaj in prehajajo ena čez drugo, midva sva se držala bolj v desno. Dopuščava možnost, da sva šla po smeri Čez plate oz en svoj miks. Dejstvo pa je, da je vse zelo lepo plezljivo (tudi za tiste, ki jim plezanje v platah ni nekaj najljubšega v življenju).

Sklep: skala je naravnost čudovita – kompaktna, polna značaja in hkrati izjemno prijazna do plezalca. Kljub trdnosti ponuja obilico možnosti za zanesljivo vmesno varovanje. Trenje odlično drži, kar omogoča samozavestno in uživaško plezanje. Oprimki so, z nekaj malimi izjemami, zanesljivi in lepo razporejeni. Res sem navdušena, skala v teh dveh smereh je pravi biser, vredno obiska!