Bivakiranje na Ledinah

Del alpinistične šole, sicer neizpitni in neobvezni, je tudi izkušnja bivakiranja v snežni luknji.

Vsaj nekateri tečajniki smo tisti vikend pričakovali s strahom, seveda pa tudi z veliko navdušenja nad “ekstremnim” podvigom. Na koncu se nas je tisto jutro zbralo samo 8. Je strah prevladal ali je bilo preveč neodložljivih obveznosti, ne bomo nikoli izvedeli. Je bilo pa v skupini več izkušenih članov AO Kranj in če ljudje rinejo spat v sneg prostovoljno, potem že ni tako grozno?

Pot po cesti se je malo vlekla, ponovili smo skupinsko testiranje žoln in se pognali navzgor in v sneg.

Pri Kranjski koči na Ledinah smo se odločili, da bomo izkoristili infrastrukturne danosti (lepo pred vetrom zaščitena miza pod teraso) in bivakirali kar v neposredni bližini koče. In smo se lotili kopanja.

Delali smo igluje in snežne luknje. Gradbenega talenta imajo nekateri več, drugi ga imamo malo manj, sreča s terenom pa tudi odigra vlogo. Do večera smo vsi nekaj skopali ali zgradili, naredili ogled bivališč in izmenjavo izkušenj ter se lotili večerje.

Kot so nas že učili, taljenje snega je full-time job in se ga je treba lotiti sistematično, predvsem pa si učinkovito pomagati in deliti resurse. Poskusili smo kup različne dehidrirane hrane, ampak velikih gastronomskih odkritij, kolikor pomnim, ni bilo.

Kljub zavetrju je mraz pritiskal, zato smo se kar zgodaj pobrali proti svojim sobam. Z žrebom smo si dežurstvo razdelili po bivakih in se spravili spat. Izkaže se, da je bilo najbolj fajn dobiti zadnji termin dežurstva. Vsaka skupina je solidarno malo podaljšala svoj termin, tako da sta bila zadnja dva na vrsti ob 6h, ko je bil pa že čas za vstat.

Jutranja poročila: eni so spali ko bubice, drugi pa tako, kot smo pričakovali: bolj nismo kot smo 🙂

Po zajtrku je šel del skupine na Ledinski vrh po nekaj smučarskih spustov, ostali pa direktno navzdol. Po doživetem (in preživetem!) smo bili polni energije, zeblo nas ni več in še dan je bil prava zimska idila.

Smo se kaj naučili? Kar nekaj, tole so samo moje in cimrove “lessons learned”:

• Napihljivo podlago nujno preveri.
• Novo spalko iz puha doma vsaj ven vzami preden jo prvič uporabiš.
• Če eno uro koplješ v ruševje in ga nikakor ni konec, začni kopat novo luknjo.
• Vse se da pretrpet. In naslednjič, ko te bo zeblo, si boš lahko mislil “je bilo že hujše”.

In še ena izjava sotečajnice:

Izkušnja je bila od A do Ž na meji cone udobja, za nekatere kar krepko izven. Take so najboljše, sploh ko veš, da se bodo kmalu srečno končale. Že dan po vrnitvi na toplo smo tisti s slabšim spominom začeli planirat nadgradnjo, ki jo bomo stestirali prihodnjo sezono. Ta trpežni pa smo si neposredno po vrnitvi s te 24-urne zimske vaje nostalgično privoščile še fajn mrzel sladoled, sedel je.

Trpljenju navkljub, zelo koristna izkušnja. Hvala izkušenim sopotnikom, da ste delili izkušnje in vlili zaupanje, da nam kaj hujšega kot ena neprespana noč ne bo!