Vrtača po Y in Centralna v Begunjščici

Prejšnji vikend smo se naučili ustavljati s cepinom, vodji šole sta dali žegen in tečajniki smo cel teden cepetaje osveževali strani z vremensko napovedjo – kakšna kapljica je bila narisana sem pa tja, ampak smo sklenili, da dežja ne bo.

Pa je bil. V soboto smo se Veronika, Vlado in Kamila pripeljali na Ljubelj v dežju in megli. Kamila že zdavnaj zbujena in nahajpana, Vlado tečen zaradi dežja, jaz še na pol v snu. Do Zelenice je padal dež, tam se je počasi spremenil v sneg, na ovinku ob fiktivnem pogledu na Palec je še fajn zapihalo.

Tam so se Vladotu prikradle iskrice v oči in srečno je oznanil, da so to te ta prave zimske razmere! S Kamilo sta naštevala superlative in cepetala od navdušenja, jaz pa sem se še vedno kremžila. Sneg je nosilo vsepovprek in zamedlo sled, tako da smo najprej vstop zgrešili, zarinili malo preveč v desno, potem pa obrnili in prečili manjšo napihano flanko do pravega vstopa.

Med gaženjem smo slišali slavni »vuf«, nastala je razpokica, sicer le zaradi malo napihanega snega, pa vendar smo s previdnostjo sinhrono obrnili in pobočje v velikem loku obšli. Od tu je šlo samo še navzgor, tudi razpoloženjsko.

Na tej točki sem se tudi jaz zbudila, začela vriskat in prepevati (Vlado je tega že navajen, Kamila je najprej malo zaprepadeno pobuljila), malo smo se posmejali, izmenjali par spodbudnih puhlic s tremi sotrpini, pa je bilo grape že konec. Vmes se je pokazal manjši skalni skokec, čez katerega si je Vlado izbral težji desni prehod in malo bentil, medve sva švignili mimo po levi. Mestoma je bilo še malo napihanega novega prhkega snega, ampak nič pretresljivega.

Na vrhu nas je pozdravila fletna gobica, pa spet zaslepljujoč veter in fenomenalen ‘razgled’ na vse strani – škljoc, pa hitro dol…

Sestopili smo po južni grapi, kjer je bil sneg zaradi odjuge preteklega tedna že precej trd in malo splazen. Ko smo se prekopicali do poti, smo lahkih nog mahnili nazaj proti Zelenici na evalvacijo in v polsmučarskem slogu nazaj na parking.

Vmes smo potrenirali še ustavljanje brez cepina.

                                                                                                                      Veronika Rogelj

V nedeljo smo se Jure, Aleks in Nace ob 6ih odpravili iz parkinga na Ljubelju proti Domu na Zelenici, pri domu spili čaj in mahnili proti Vrtači. Dereze smo si nadeli pod vznožjem grape in ob 9ih smo bili na vrhu Vrtače. Šli smo skozi grapo Y in bilo je neverjetno. Nebo je bilo jasno, sneg pa ravno pravšnji za plezanje v grapi.

Sestopali smo po južni grapi in ko smo prišli nazaj do koče smo bili že žejni in lačni.

Lačni smo bili tudi še enega dvatisočaka, zato smo se odločili, da krenemo na Begunjščico. Vzpeli smo se skozi centralno grapo in kot v Y je bilo tudi tu neverjetno. Nekje je bil sneg tako lepo obdelan, da se je cepin kar zajedel v sneg in me vlekel gor. Vrh smo osvojili ob 14ih, tam pa so nas čakale lačne kavke. Imeli smo dober fotošuting in nastale so izjemne slike… pri tem so sodelovali tudi kavke.

Sestopali smo skozi Šentanski plaz. Večinoma po riti. Sneg je bil ravno pravšen za spust po ta zadnji.

Ko smo prišli do avta smo bili zopet lačni, zato smo se odpeljali direktno proti Bufu. Zelo dobra odločitev. Ko smo nadomestili pokurjene kalorije se je tura zaključila.

                                                                                                                            Jure Potočnik