Zimska tehnika AŠ – boljši mraz kot dež

Letošnji prikaz zimske tehnike v okviru AŠ na Zelenici je bil v znamenju … zime. Vsaj kar se temperatur tiče. Brrrr. Tečajniki smo vestno še v temi štartali z Ljubelja, da bi bili pravočasno v polni bojni pripravljeni na delo. Snežilo je in temna tišina je bila popolna, sicer zratrakirana servisna cesta pa zaradi svežih par centimetrov prijetno mehka. Smučke na dostopu še niso trpele, pešcem je bilo malo težje. Komaj se nam je uspelo pravočasno pripraviti, saj je koča bila polna tujih ravno zbujenih  planincev, kateri so imeli svoje prioritete, in mi smo komaj prišli do prostora za preoblečt. Navlekli smo vse sloje, se poslovili od topline koče in se razdelili na tri postaje. Že prva vaja, gibanje naveze v snežnih smereh, nas je spomnila na snežne radosti iz otroštva. Izdelava sidrišča s pomočjo cepina je bila v plitvem pršiču pravi izziv. Prav fino pa je bilo se zasidrat v sneg in vadit varovanje. Katarina, Anja in Luka so vse postopke prikazali zelo razločno, a so naši podhlajeni možgani za preračunavanje, katera roka bo zapiralna, porabili kakšno sekundo več kot bi sicer. K sreči so vsi padalci preživeli.

Vaja spusta na snežno gobo je bila še ena nostalgična, spominjala je na risanje in pisanje v sneg, ko ga je bilo še povsod dovolj. Skupinsko smo teptali in odmetavali pršič in iskali tršo plast snega, ki bi bila štriku vsaj malo v oporo. Tik nad tlemi smo jo le našli. Bila je dovolj močna, da nas je vse zadržala pri spustu, kljub temu, da smo jo na položnem terenu poskušali res na polno obremeniti. Med tem se nam je sonce že lepo približalo … in se je ponovno začelo oddaljevati, cel dan smo bili obsojeni na senco. Rokovanje s štrikom v pršiču je bilo zelo prijetno. Težje se je bilo navadit na delo v toplih rokavicah, v steni bi bili ob kar nekaj opreme. Najti ta prave za zimski alpinizem je, zgleda, prava umetnost.

Vajo hoje z derezami in s cepinom smo preživeli v pričakovanju adrenalinskega ustavljanja s cepinom. Tukaj smo se kljub uvodni zadržanosti (drča je bila že fino spulirana) prav razigrali in se nasmejali, večinoma drug drugemu, kakšen pa tudi sam sebi. Najbolj jo je odnesel Klemen, ki se je na račun tečajnikov zabaval kar celo dopoldne, zmagovalna postaja za inštruktorja. Kako telo spraviti v ta prav položaj, je bil za nekatere izziv že pri padcu, kaj šele pri ustavljanju. Potem pa skoordinirati roke, težišče, stopala v zrak…možgani preprosto niso sledili. Ena bolj zabavnih vaj, dobro, da jo je fino vsako leto ponoviti.

Ker nam je prikaz bil tako všeč, da smo ignorirali padajočo temperaturo in ledeni veter, smo vaje podaljšali za celo uro. Zato nam je zmanjkalo časa za kosilo in vmesni dvig telesne temperature v topli koči. Večina se nas je takoj po zaključku dopoldanskega dela porazdelila po treh postajah, ki so jih pripravili gorski reševalci. Stojko nam je prikazal vrste prerezov snežne odeje z namenom, da bi se izognili uporabi znanja, ki je bilo prikazano na naslednjih dveh postajah. Katarina in Jojo sta pripravila teren za iskanje zasutega v plazu. Ponovno smo slišali, da je lavinski trojček vedno trojček, ne enojček in da je tovariška pomoč ključna pri reševanju življenj. Pa tudi to, da smo reševalcem na mestu nesreče lahko v veliko pomoč, ne pa v napoto, kot smo domnevali. Na zadnji postaji je s tehniko sondiranja in odkopavanja zasutega v plazu dala piko na i še Zala. Kot zdravnica pri GRS je zelo nazorno ilustrirala možne posledice napak v zimskih razmerah, posebej v plazu. Kakorkoli, prerezov ni za podcenjevat.

Bili smo vedno bolj zmrznjeni, mogoče za to pa tudi bolj evforični. Kljub možnosti hitrega pobega v  toplo kočo smo reševalcem dolgo težili s ‘še enim vprašanjem’.  Koča in lonci v njej so se do zaključka tega dolgega delovnega dne že fino izpraznili in mi smo lahko na res velikem kupu analizirali. A ne prav dolgo, morali smo pohiteti nazaj v dolino, saj se je že delal mrak. Tisti na smučkah smo morali stiskati zobe, težko je bilo manevrirati na tem minskem polju, a do teme smo bili dol. Pešci pa so dan začeli in končali v temi pri avtu.

Hvala vsem inštruktorjem in GRS-jevcem, da so nam v tem škripavo-zimskem dnevu predali ogromno znanja. Verjamem, da za ta prikaz ni presežka prostovoljcev. Tečajniki smo pa kljub izzivom s termoizolacijo v pozitivni energiji preživeli ta dolg, zelo mrzel, a kljub temu čudovit zimski dan, polno skoncentrirani na njihove besede in prikaze. Držimo pesti, da bodo vsaj nekateri od nas to specifično znanje, posebej gibanje naveze v snežnih smereh in spust na snežno gobo, uporabili kje drugje kot na Zelenici. Ustavljanje s cepinom pa na začetku vsake zime samo za vajo.