V iskanju zime

Z eno nogo smo že stopili v pomlad, ampak ob prebiranju povzetkov letošnje mile zime, sem tudi sam nabral nekaj besed, kaj se je dogajalo pri meni. Naj besedilo in ogromno slik govori…

Po novembrski Pakli s tečajniki sem se poslovil od skale in zamenjal plezalke za pancarje in zimske copatke, na žalost pa smo letos sneg dočakali konkretno pozno. Torej decembra smo otvoritvene zavoje nabirali na Ski Openingu v Les Duex Alpes, ki ponujajo vrhunsko smučišče. Da ne bom predolg, napišem samo nekaj pomembnejših vzponov in smukov. Glede na to da sem poleti 6x plezal na Vršiču, moramo nadaljevati tradicijo in obiskali smo Veliko in Malo Mojstrovko (tukaj še nisem vedel da bom letos to isto turo naredil trikrat). Vzpon smo vedno nardili preko Vratc, nato pa do Velike, spust proti Drevesnici in še vzpon na Malo. Seveda vržemo oči proti Pripravniški, kjer dva prideta na vrh z infomacijami, da so super razmere in da je dovolj široka za smučanje. Zelo izpostavljeno smučanje skozi celo grapo, se zaljuči z zožanjem na celih 1,80m ravno prav za dolžino smuč. Porajalo pa se nam je vprašanje, kje sta pristopnika po grapi videla, da je najožji del grape širok 3 metre 🙂

Par dni kasneje vremenska napoved kaže meglo in veliko vetra z južne strani, zato se z Blažem odločiva za severno stran Vrtače po Y levem kraku do vrha. Vrh bo ostal za naslednjič in pustila vetru naj dela svoje delo. Smučanje v odličnem grifig snegu, tekom grape čisto brezvetrje, ob prihodu v Suho ruševje sva se držala načela “slepec slepca vodi”, saj je bila vidljivost zares slaba, vetra pa za izvoz. Kljub slabim razmeram sva izkoristila dopoldne in obiskala božanske šturklje v Tržiču – Moji Štruklji, res priporočam.

Nekaj frej dni sva imela planiranih s Kovačem (ČAO) in se odločala kam bi se odpravila. Idej je bilo malo morje, ampak prevladali so veličastni Dolomiti, kjer sva prvi dan v Sappadi spoznala Specchio di Biancaneve, ki je lep, konstanten in širok slap. Pred nama je bila še ena naveza, ki nam je pošiljala ledene pozdrave od zgoraj, ki so mi pustile pečat na čeladi.

Naslednji dan sva prespala blizu Moosa, kjer sva naredila veličasten turno-smučarski krog. Štart iz zadnjega parkirišča v dolini Val Fiscalina proti Trem Cinam, po tekaški stezi do izteka dolino, nato pa sva imela dve opciji, ki sta naju postavili na težko odločitev, v katero smer bova bolj tekoče izpeljala turo. Usmerila sva se levo v ozko grapo, ki je omogočala vzpon, spust bi bil pa težaven. Mimo vseh slapov in grap prispeva v ikonični zatrep pod Monte Popera – 3046m, sprva planirava vzponj nanj, ampak nama kopen vršni del ne diši in se odločiva za grapo na levi strani. Dolg spust pod severno steno Croda dei Toni, skoraj do koče Zsigmondy-Comici, kjer si ponovno vpreživa pse in urno proti Passo di Collerena. Tam že čutiva najino zadnjo obratno točko, ene in edine Tri Cine. Sledi uživaški spust v dolino in vzpon do Cin, kamor prideva ravno ob sončnem zahodu. Fotka, dve ali tri in četrtič na pse prisopihava do Drei Zinnen Hütte, potem pa samo še romantičen spust do tekaške steze. Vseh 25 km, 2200 višincev in 9 ur nisva srečala ene žive duše, najbolj pa naju je razveselilo povabilo Zale in Urha na odlično večerjo v Brunnecku. Track in ideja ture za zagnane: https://www.outdooractive.com/en/route/ski-touring/hochpustertal/sesto-dolomites-passion-extravaganza/802017072/#caml=afe,21fu24,7pt5nu,0,0

Po naporem dnevu in vrhunski večerji se naslednji dan zapeljemo do Colfosca. Zala in Jakob nama delata družbo do slapu. Jakob predlaga Damoklejev meč, ki ga je plezal to sezono. Prvi cug je ogrevalni, nato pa naju z Urhom čakata dva cuga pokončne plezarije, ki nama ponujata vrhunske razmere, nato pa abzajl do ruzaka in obvezna analiza (beri kot pir in pica). Vreme nama gre kot na roko, saj imava že četrti dan zapored šajbo in brezvetrje, zato dan izkoristiva z zgodnjim obiskom Colfosca. Zaradi preteklih napornih dni in časovne omejitve se odločiva za kratek in enostavnejši slap Onda su Onda. Slap ne povzroča nobenih težav, če zgornji raztežaj splezamo po levi in pridemo na vrh. Midva pa imava dobro časovnico, zato si ga zakomplicirava in v drugem cugu potegneva naravnost čez svečo in navzgor do sidrišča na drevesu. Fenomenalni kratek oddih v Dolomitih, ki nikoli ne razočarajo, sledi samo še pot domov in planiranje za naprej.

Teden kasneje nama v uho pride informacija, da so na Jezerskem vrhunske razmere, seveda pa pride do dileme za kaj se odločiti. Letošnje gužvanje v Teranovi odpade, nato pa glasovanje za Nemško smer in Grintovčev steber. V hladnem jutru na Jezerskem, en za drugim hodimo proti Češki koči. Jelič in Dolinar imata eno prestavo višje, zato nama naredita štenge do vstopa v Kratko Nemško. Boljše razmere bi bile že težko, po izstopu iz Kratke Nemške nadaljujeva navzgor, kjer se težave zaključijo, le še kakšen skok naju pričaka, potem pa že stojiva na planinski poti proti Mlinarskem sedlu, saj se nama zdi enostavnejši sestop, kot pa nazaj proti Češki koči po popolnoma zmrznjenem snegu. Po treh urah sestopa prideva do Suhadolnika, kjer sva si zjutraj pustila avto.

Letos sem organiziral ledni tabor Cogne, ampak smo ga na koncu morali odpovedati, zaradi slabih lednih razmer in vremena v času tripa. Zato smo s Tino, Anjo, Zalo in Urhom šli na enodnevni izlet do Sappade, kjer je slapov malo morje. Mogoče ideja za tabor prihodnjo sezono… Anji in Tini smo predlagali Specchio di Biancaneve, ki sta ga zelo pohvalili, mi pa smo šli malo nižje, kjer je zelo zanimiv dostop do slapov. Parking je takoj ob glavni cesti, nato pa s škripcem po zajli čez reko in že smo pri slapovih, kr luksuz. Plezali smo Lacrime Ibernate, ki nam je ponudil lepe raztežaje. Ledna sezona se je že bližala koncu, zato je bilo v predzadnjem raztežaju nekaj votlih delov, za konec pa še putrček in po štirih abzajlih nazaj do zajle čez vodo.

Zima na Zelenici je šla že h koncu, zato je bilo potrebno smuče nositi do koče Vrtača. Pod Centralcem sva z Marušo povadila zimsko tehniko, nato pa sem se opravil po grapi navzgor, kjer so bile lepe stopnice vse do vrha. Smučarske razmere v Centralni več kot odlične, nekaj mehkega snega, občasno tudi grifig, prehod pa tudi dovolj širok.

Jasen dan pomeni ponoven obisk na Vršiču haha. Iskanje kamerada za obisk Jugove grape med tednom ni bil uspešen, zato se priključim Sašotu in Mihu. Naš klasičen krog, opisan zgoraj se je tokrat zaključil na vrhu Male Mojstorovke, ko sem ju zapustil in goro zapustil po luftu. Napovedan je bil rahel jug, ki ponuja vzlet proti dolini Trente, ta dan pa je pihal rahel zahodnik, zato sem vzletel proti Veliki Mojstrovki. Prvo flanko sem malo smučal in malo letel, nato pa sem nameraval pristati v Podkorenu ali Kranjski Gori, ampak sem bil prenizek in pristal v Krnici. Kratek sprehod do ceste, kjer sem počakal prevoz domov. Podoživljanje naše turce možen na: https://www.youtube.com/watch?v=B-447Zpe7z0&ab_channel=DavidKern

Po prvem aprilu je smučarska navdušenost še vedno žarela, ampak ker nisem dobil dovolj zagnanega sotrpina za nošenje smuč, sva se z novopečenim načelnikom dogovorila za Kozorogovo smer v Begunjski Vrtači. Že slike od prejšnjega dne so kazale na kopne razmere v spodnjem delu, ampak poizkusiti ni greh. Pod steno sva bolj kot ne razočarana, saj nama prve dva cuga nakazujeta na vrtnarjenje po kamnih in travi. Nekaj klinov najdeva, ostalo varovanje narediva na borovce, prav tako pa sta prvi dve sidrišči navrtani, kjer se začnejo dokaj zimske razmere. Po grapi navzgor hitro prideva do prvega resnega skoka, ki nama da misliti, ali po desni strani, kjer opaziva kline, ali pa direktno navzgor iz luknje, prav tako z nekaj klini. Matic se odloči za slednjo, v kateri narediva nekaj vzdihljajev, potem pa ponovno po grapi do naslednjega skoka, kjer naju pričakajo mehke trave in popolnoma kopne razmere. Zgornji del, ko se glavna grapa zaključi, sva izbrala desno varianto izstopa, ki se zaključi na bolj položnem melišču, ki vodi do vrha grebena. Na melišču sva dočakala aprilsko sneženje in gosto meglo, tako da sva si pomagala z Google Mapsom, ki naju je pripeljal v Zahodno grapo.

Ko je smučarije v glavnini že konec nastopijo spomladanske ture, med katere sodi tudi Jugova grapa. Že tedne prej sem jo imel namen obiskati, ampak se ni poklopilo. Nisem si mislil, da bo v Gozd Martuljku tako težko dobiti parkirišče, saj je makedamska pot do Oglarjev prepovedana, na novo so prepovedali tudi parkirišče pred hotelom Triangel, tako da sem parkiral pri štartu sankaške proge Gozd Martuljek. Najbolj enostavno se je zapeljati do konca po gozdni cesti proti Ingotu, kjer je dokaj veliko parkirišče (je dovoljeno in najmanj hoje proti bivakom). Mimo slapov in bivaka za Akom, kjer sem po uri in 15 stopil na smuči, vse do vstopa v grapo, kjer so bile potrebne dereze. Osupljivi pogledi proti Široki peči in vse naokrog so brez besed, namreč v teh koncih nisem bil še nikoli. Skozi grapo vodijo stopnice od dveh Primorcev, na drugi strani pa opazujemo manjše plazove, ki jih povzroča aprilska otoplitev. Že na poti navzgor sem vedel, da bo smučarija težavna, saj se je sneg menjal ob vsakem koraku. Na vrhu Jugove gremo v izvidnico ali bo Dovški križ smučljiv, pogled nanj pa le kopna skala in vroče sonce. Ozek vstop v grapo je za dolžino smuči, nato pa dokaj solidni zavoji vse do izteka grape, kjer iz ruzaka potegnem svojega asa. Nad tremi macesni raztegnem padalo in s smučkami na nogah pristanem na travi v Gozd Martuljku pri avtu, kjer kaže 26 stopinj. Prav dober občutek, ko ti je vsa hoja navzdol prikrajšana in samo uživaš v razgledih Martuljkove skupine, prav tako iz ptičje perspektive opazujem Spodnji in Zgornji slap.

  1. Super ture, sploh zadnja :)!

  2. Bravo David… Lepe ture 🙂

  3. #norci
    #našutanci
    #foushi
    😛

Dodaj odgovor