Na petih štiritisočakih

Že nekaj časa sva se z Maticem menila za večdnevno turo v masiv Monte Rose. Plani so bili na začetku sicer še nekoliko bolj ambiciozni, vendar sva zaradi vremena in pripravljenosti turo na koncu nekoliko omejila.

Turo sva začela v soboto z vožnjo do Alagne Valsesie, kjer sva po naključju rezervirala hotel v isti stavbi kjer je gondola, tam prespala in naslednji dan samo še stopila v kabino in se odpeljala proti vrhnji postaji Indren.

Pri Rifugio Mantova (kjer sva tudi 3 dni bivala) sva pustila odvečno robo in še isti dan osvojila vrh Vincent Pyramid (4215m), da sva se aklimatizirala za naslednji dan.

Pri sestopu mi je pod ledenikom uspelo pozabiti dereze. Zato potem od koče tečem nazaj do ledenika, a derez ne najdem. Matic med tem sprašuje v koči in ugotoviva, da jih je nekdo odnesel seboj in pustil številko. Ko se oseba javi (jaz jo po nesreči pozdravim “mr. ramponi” – v slovenščini to pomeni “g. dereza”), mi sporoči da jih je odnesla v Staffal (druga dolina). S pomočjo oskrbnika se nato zmenimo da jih žičnicar pripelje nazaj v Indren. Zato potem še isti dan tečem do postaje (dobrih 300 vm) po dereze.

Naslednji dan se potem odpraviva proti glavnemu cilju, ki sva si ga zadala – Lyskamm (4533m). Začuda se zjutraj (glede na prejšnji dan) počutim odlično. Malo pod ledenikom Matic ugotovi, da je v koči pozabil vodo, zato se med potjo ustaviva še v Rifugio Gnifetti. Med hojo po ledeniku sva bila oba še nekoliko zaspana, na grebenu se pa zbistriva in do vrha uživava. Pogoje za vzpon sva imela baje perfektne – ledu je bilo zelo malo. Za vzpon sva porabila dobre 4 ure in pol (s postankom na Gnifetti-ju).

Izmučena in užuljena se tretji dan odločiva osvojiti še Corno Nero (4322m), ki zahteva nekaj lednega in na koncu skalnega plezanja. Iz vrha pa potem še abzajel na Marijin kip. Potem se vzpneva še na sosednji vrh Ludwigshöhe (4341m), kar nama vzame slabe pol ure. Ob sestopu do koče pa na hitro skočiva še na “neuraden” štiritisočak Balmenhorn (4167m).

Zadnji dan si rezervirava za sestop, saj žičnice (razen zadnje, ki te pelje dobrih 300vm) med tednom ne obratujejo več. Tako, da za konec užuljena s težkimi ruzaki v dežju prehodiva še dobrih 2100vm do avta. Si rečeva, da je dobra psihološka preizkušnja in uživava tudi po poti dol.

Ob poti domov pa se ustaviva še na morju in poceliva rane.