Gora ostane – Dufourspitze

Pisal se je 25. Rožnik in bila je že kakšna minuta čez 8. zvečer, ko se je 46 prijateljev AO Kranj odpravilo na dolgo vožnjo z avtobusom. Kmalu je padel mrak, tako da so lahko šoferjema le slepo zaupali, da jih peljeta v Täsch, ki bo služilo, kot izhodišče za napad na najvišji vrh Švice – Dufourspitze.

Təmi navkljub pa je bilo vzdušje v avtobusu še kako živahno, saj je Žiga ravno ta dan praznoval rojstni dan in si bil na avtobusu žejen le, če si abstiniral. Vse prisotne je prijetno ščemelo, kakor te ščemi večer pred Božičem. Občutek, ki je nekaj med strahom, spoštovanjem in veselim pričakovanjem. Zavedali so se, da vremenske razmere niso dobre in da vrh ni enostaven. Kljub temu so eni lažje, drugi kasneje zaspali na svojih 0,3 m2.

Nekaj pred 6. Smo bili že v Täschu (1.449 m), kjer smo počakali shuttle do Zermatta (1.608 m). Kljub temu da je bilo mesto čudovito, smo odhiteli naprej na zobato železnico proti Rotenbodnu (2.815 m) in z mislijo, da je višincev isto kot na Jakoba smo se podali na idilično  pot proti koči Monte Rosa (Monte Rosa Hütte – 2.883 m).

Čudovita pot do koče Monte Rosa

Tri ure je koča postajala vedno večja, dokler na koncu le nismo prišli do nje. In fant je bila velika. 

Moderna koča Monte Rosa

Malo smo se pomrtinčkali, razpakirali, povečerjali odlične bolognese, vrgli karte, spili pivo in kar kmalu odšli v sobe nadoknadit malo vreden spanec iz avtobusa. Ponoči nas je idila rahlega dežja pahnila v miren spanec.

Ob 2.00 zjutraj je bila že praktično cela Monte Rosa Hütte na nogah. No bolj na riti v jedilnici, kjer so nas presenetili z odličnim zajtrkom. Manj pozitivno presenečenje pa je bila vremenska napoved, ki je svarila pred popoldanskimi nevihtami. Kljub temu se je skupina 15 odločila sprehoditi se proti vrhu in obrniti v primeru poslabšanja vremena. Ekipa je prišla do višine približno 3.400 m kjer se je del nje odločil za povratek zaradi ogromnih špalten v ledeniku in silnega vetra, ki ni imel usmiljenja. Sedem pa se jih je odločilo pot nadaljevati. Prišli so do sedla na 4.300m, kjer so zaradi sunkov vetra in slabe vremenske napovedi obrnili.  

Ekipa malo pred obračanjem na 4.200 m

Ostali so med tem uživali ob sončnem vzhodu, poplezavanju po balvanih in drugih metodah nabiranja D vitamina.

Kakšno minuto čez 9. se je večji del ekipe sprehodili do 40 minut oddaljenega ledenika, kjer je potekal ledeniški tečaj. Na njem so – kakor se za tečaj spodobi, izkušeni nesebično predali znanje tistim manj izkušenim.

Ob približno 2. Uri smo se vsi skupaj ponovno srečali v koči, kjer je sledilo veselje, pitje, enka, puzle, pitje, plezanje, malica, krst na novo pečenih 4 tisočakarjev, večerja, smeh in pa plan, da v naslednjem dnevu za nadomestek Dufourspitze napademo Stockhorn (3.532 m).

V ozdaju Stockhorn

Zadnji dan smo imeli štart ob 4. uri, kar je bil glede na prejšnji dan pravi luksuz. Pridno smo se okrepčali z zajtrkom, nato pa smo šli vsak svojo pot. Nekaj se nas je kljub slabi napovedi odpravili proti Stockhornu, drugi pa so se odločili za direktno pot proti žičnici (nekateri še s postankom v postelji). Začetek hoje je obetal lep dan s pretežno jasnim nebom in ko smo dosegli točko razpotja, nas je kar nekaj zavilo navzgor po ledeniku, proti Stockhornu.

 Na sredini ledenika smo iz prve roke izkusili hitro spreminjanje vremena v visokogorju. Nebo se je hitro začelo mračiti, približevala pa se je še megla. Zaradi slabih razmer smo se odpravili v dolino in opustili upanje za dosego vrha.

Pa se je pokazal 🙂

Na poti nazaj se nam je po dveh dneh pričakovanj odkril tudi lep pogled na markantni Matterhorn, ki se je prejšnje dni skrival za oblaki. Kmalu po prihodu v Zermatt se je iz temnega neba ulilo kot iz škafa, zato nas je par poiskalo zavetje pod tendo lokalne palačinkarije. Po nekaj časa se je na tej terasi nabral velik del skupine, namesto palačink pa je bilo večje povpraševanje po pivu in kavi. Tako smo prevedrili celotno popoldne in čakali na odhod avtobusa in prihod starešin v dolino (Malo so se zataknili na jutranjem “kofetu”). 

Postopoma smo z vlakom v celotni zasedbi priklapljali v Tasch, kjer smo se spokali na avtobus in odpravili proti domu. Med dolgo vožnjo smo opazovali čudovite prelaze, hribe in slapove(med zimo zihr čist dobr zamrznejo), ki smo jih naprej grede večinoma prespali. Nato pa nas je čakala dolga avtocesta čez Italijo do doma, ki jo je skrajšalo prijetno vzdušje in pripovedovanje vicev in predvajanje glasbe čez mikrofon avtobusa. Za dodatno hidracijo je poskrbel Gorazd, ki je tisti dan praznoval rojstni dan.

Nazaj smo se vrnili z lepimi spomini in idejami za nadaljnje ture. Nedosežen vrh je pustil grenak priokus, prav tako pa motivacijo da ta kraje v prihodnje zopet obiščemo.

Jure & Luka

Dodaj odgovor