Frozen

Moram priznat, da opazim nekaj podobnosti med Disneyjevo junakinjo Elso in Lukom – oba zelo dobro obvladujeta led in sneg 🙂 Tudi midva sva si pričarala svojo zimsko pravljico – pretekli podaljšan vikend, v Sappadi.

V soboto dopoldne, ko sva se pripeljala v sotesko, kjer ti takoj pogled ukradejo mnogi ledni trakovi ob cesti, sva komaj dobila parkirišče. Ko sva si nato malo bolj od blizu ogledala slapove, ki so večinoma dolgi 2 raztežaja (z izjemo 200m Lacrime Ibernate), naju je vse skupaj kar minilo. V vsakem je bilo več navez in vse skupaj je izgledalo kot srečanje treh alpinističnih šol v Mlačci. Zato sva se raje odpeljala par kilometrov naprej proti Val Visdende, kjer se nad tunelom najde dobrih 200m dolg slap z oceno 3+, Carpe Diem. Večina navez je že abzajlala/prišla dol, tako da sva se odločila zarinit. Pred nama sta bili še 2 navezi Železničarjev in 1 naveza Američanov. Vse skupaj je lepo teklo, letelo ni preveč, prijazni Železničarji pa so naju še razveselili z informacijami o še drugih slapovih.

Za naslednji dan sva izbrala slapove v pobočju hriba Monte Col, ki ima 2 uri dostopa. To sva izbrala predvsem zato, da ne bo spet kot v mravljišču, češ, saj se Italijanom ziher ne da toliko hodit. Glej ga zlomka, na parkirišču nekih 7 avtov s slovensko registracijo. Seveda, Slovencem pa dostop ni problem, pa vsi razmišljajo kot midva, fino 🙂 ko se nama je po 2 urah hoje odprl res veličasten pogled na 5 dolgih, masivnih slapov, sva v njih hitro opazila marljive mravljice, iz daljave pa se je slišalo: Podriiii varovanjeeee; Plezaaaam; Paziiii… oh kako lepo, kot v Tamarju ali pod Prisojnikom, v glavnem, kot doma 🙂 Izbrala sva nama najbolj markanten 200m dolg slap Cannarella-Rosada z oceno 4. Spet sva dobro zadela tajming, saj so se naveze tako lepo premaknile, da ni letelo po naju. Slap je bil lep, zahteven, dobro narejen – vmes nekaj bolj suhega ledu, pa vse do mokrega putra.

V noči na ponedeljek je prišla pošiljka novega snega, zato sva se ta dan odločila izkoristit za počitek rokam. v slabi uri sva se pripeljala v srce Dolomitov, in v bližini jezera Misurina našla izhodišče, kjer sva že enkrat poleti splezala na hrib Ultimo Spirito. Pred nama je na smučke skočil nek GV, pobočje je spominjalo na neko bivše smučišče, zato sva se odločila slediti in nadaljevati proti škrbini Forcella della Neve. Z izjemo vetra, se je vse izkazalo se je za odlično, 20cm pršiča na dobri podlagi, zato sva spodnji del kar še enkrat ponovila.

Zadnji dan sva se odločila za sektor Enghe – slapovi ki sva jih videla direktno skozi okno apartmaja. Po slabe pol ure dostopanja uzreva znan prizor – gužva. In spet, samo Slovenci. Edina “tuja naveza” je bila avstrijska, pa še to je bila punca koroška slovenka 🙂 Tajming je bil spet na najini strani, naveze smo se dobro razporedile po širokem slapu Lo Specchio di Bianchaneve (240m, 3+), led pa spet dober do odličen.

Kot se je popolnoma poklopil ta dopust, se je pred tem parkrat poklopilo tudi pri nas. Konec januarja sva splezala prva 2 cuga Vikijeve sveče, ki sta bila super narejena in uživaška. Sveča je bila zgoraj zelo tanka, zato sva jo obvozila po levi, sosednji grapi. Presenetil naju je zoprni dron. Nekomu se očitno ni dalo hodit, pa je raje poslal brenčača da se je spogledoval s svečo. Saj bi zamahnila z roko, ampak sem pošteno klela, saj so naju droni vsaj še 3 pretekle vikende spremljali tudi v plezališčih.

Par dni kasneje sva ob iskanju samote odkrila krasno narejeno smer – Grapa črnega petka (4, 250m) v dolini Mlinarice. Cel dan popolne samote, lepo narejena prva dva ratežaja slapu, in luštna grapa do vrha, kjer sva pustila tudi en klin, tako da se z enim abzajlom da spustiti v Kozji žleb in lepo sestopiti po njem. Zoprno je bilo edino vdiranje med balvani po strugi, za kar pa sem ugotovila, da če greš po riti, se pa ne vdira – zaradi občutno večje površine 🙂

1.februarja pa sva v popoldanskih urah preplezala Centralni slap pod Prisojnikom. Vsa čast Luku, ki je preborbal zelo težko, zelo curljajočo svečo in suvereno opravil še s preostankom slapu! To je bil cel Ankaran, kot je rekel Boštjan, katerega navezo sva z nekaj mojega negodovanja vseeno spustila naprej.

Če bo šlo pa takole naprej s temperaturami, se bo pa Frozen res kmalu spremenil v Ankaran.