Česar je polno srce, o tem usta rada govore.

A je danes meteorna noč? 😀 Utrinki kar letijo 🙂

 

Zdaj pa k naslovu; letos mi je bilo dano plezati tako lepe smeri, da jih moram malo predstavit.

Iz zimskega spanca me je 3.6. zbudila Lara Nikolič s povabilom v Zupanovo smer v Koglu. Še zdaj težko verjamem, ampak v 200 metrih se res naplezaš. Zaradi snega sva sestopili s spusti po vrvi (1. sidrišče je cca 20 m nižje od izstopa smeri, s spustom pa prideš ravno do izstopa Virensa, ki ima navrtana sidrišča).

 

Zatem sva šla 18.6. s Krištofom pogledat, če se da še smučat s Kredarice, pa sva ugotovila, da se da plezat v VDV. Izbrala sva Slaparsko, eno mojih lepših smeri. Smer je kompaktna, varovanje je mogoče, kjer se ti zaljubi, pa tudi sicer v smeri tiči nekaj klinov. Sestopila sva okoli Tosca v Krmo – z Bohinjskih vratc sva naredila spust po vrvi in posmučala do travnate uravnave.

Če ni melišče je pa snežišče.

Nekaj dni kasneje sta me v GG odpeljala Anja in Gašper (utrinek), ki sta super soplezalca + nisi ne lačen, ne žejen, pa še naspiš se pod smerjo.

Sneg je počasi kopnel in pogled se je usmeril v Steno, na sredino, kjer se skriva Peternelova smer. Skala je tu nekoliko slabša, ampak v težjih delih dobra, smer pa zanimivo potuje po prehodih. V najtežjem raztežaju, ki meri okrog 30 m (če ne potegneš naprej), pa je približno 24 klinov in pri vsakem si misliš, ziher je tukej detajl, ampak kaj, ko je raztežaj lepo konstanten. 🙂 Tako da pridno prestavljaš komplete po klinih. Sestopila sva s spusti po Skalaški.

Letos sva se ujeli tudi s Saro za že prej ogledano smer Sladka kot med v Debeli peči. Prvi raztežaj je lep, a resen, lepšega kot drugega še nisem nikjer plezala, potem pa sva zavili preveč v desno in po prečki v levo ugotovili, da sva že nad detajlem. Nadaljevali sva po lažje sledljivi smeri Belak-Manfreda. Stena v tem delu je res pokonci in kompaktna.

Sara v začetnem raztežaju

Z Anjo Petek (AK Rinka) sva si zaželeli tujih gorstev in se šli odreševat tlačanskih muk v Puntarsko smer v Vršacu. Pompozna smer, malo kruška v sredini, a proti vrhu te pod okrilje sprejme mama streha, ki te, ko hočeš splezat mimo nje, še malo nazaj vleče. Bi bil dobrodošel še kak ati, da bi mu stopil na rame, ko plezaš s police čez previs. 🙂 Plezali sva 10 h, potem sva pa tekli proti avtu, da sva skoraj ujeli 1h prekmalu zaprto bencinsko v Bovcu. Hvala domačinom za mašinsko olje in bencin iz traktorja!

Krajno zev sva mogli obiti, js sm rajs kr mal pohtela 😉

The streha

Mimo strehe, kjer te neka čudna sila vleče dol.

zadnji štant, na katerega splezaš skozi okno 🙂

nagrada …

V ponedeljek pa sva s Katjo Z. ponovno obiskali VDV – smer dr. Tomaža Ažmana. Zelo lepa smer, precej opremljena, vedno dovolj šalc, le v detajlu greš takole.

šalce in pokonc 🙂

S slike je razvidno, da je bilo Katji zelo težko …

Zimska smer po podoru.

 

Vsako smer posebej priporočam. Da bi se le poletje tako nadaljevalo! 🙂

 

 

2 komentarjev

  1. Po temle branju me je kr še mal bl plezat prjel 😁 bravo!

  2. Vau, ful si pridna 🙂 Lepi vzponi, ni kej, pa še pol poletja je pred nami!

Dodaj odgovor