Prelepa Gorenjska

Naša prečudovita regija nama je z Lukom letos omogočila kar nekaj plezanja in smučanja.

Začeli smo sicer že oktobra s prvim snegom na Voglu in nato turnosmučarsko epopejo nadaljevali decembra in januarja, po kuclih v okolici Soriške planine, Bohinja, Pokljuke in Karavank. Ker sem imela veliko vaje in še več pršiča na razpolago, sem letos celo nekoliko zvežbala smučanje in upam da pustila naziv »bloški smučar« v preteklosti.

Ker pa je bil januarja tudi mraz radodaren, sva z Lukom 15.1. (očitno med prvimi) zarinila v Tamar, kjer sva uživala samoto v Centralnem slapu. Minus je bil le to, da led ni bil preveč dober, saj je bil prekrit s snegom in sva imela veliko dela s pucanjem slapu kot tudi s tuljenjem zaradi nohtanja (tisti konec tedna je bilo v Tamarju -17). Ideja hitrega sestopa iz Tamarja na plastični lopatki ni bila dobra. Noge je nemogoče držati gor, zadaj ti vse skupaj bremza še ruzak, pešaki pa te prehitevajo :/

Ker so najini nosovi še vedno vohali led, sva imela v drugi polovici januarja srečo tudi v Kokri. Splezala sva slap Leva grapa v Koritu, čez dva dni pa še en skriti dragulj – ta slap je bil viden že s ceste, v začetku doline Kokre na levi strani in je izgledal prav lep. Edini problem je bil, kako priti čez deročo reko cca. 10 metrov široko. Od raznih lojter in drugih kaskaderskih idej sva se raje poslovila in se po levi strani reke vzpela na vrh kuclja, po strmi poraščeni hosti prečila pobočje in abzajlala pod slap, kar nama je relativno hitro uspelo. Slap je bil pravi bonbonček, cca. 130m oz. 3 raztežaje dolg, težavnosti 3, led pa je bil odličen. Sanjala sva celo o tem, da je morda vzpon prvenstven, potem pa naju je po poizvedovanju odgovor g. Viktorja Relje kaj hitro prizemljil. Slap je bil splezan že daljnega leta najinega rojstva (1988) in potem še kar nekajkrat. Sicer se bolj poredko naredi, ga ni v zimskih vzponih in nima imena, zato ga zdaj kličeva kar »Prvi slap v Kokri«.

Konec januarja sva izpeljala še dolgoletno idejo – splezati Mihčevo grapo v Rjavi skali (III/2), vendar pa takrat razmera še ni bila preveč dobra. Grapa naju je parkrat dobesedno izplunila. Sneg je bil dokaj nepredelan, skalni skoki pa nezaliti, zato sva po 8 urah plezanja neke variante končno izplezala malo pod gondolo na Voglu. Čeprav je hrbet že skelel, sva z nasmehom smuče z ruzaka osedljala in v 15 minutah »sestopila« po Žagarjevem grabnu do podna.

Uspelo nama je splezati še 2 čisto »leva« slapa v bohinjskih luknjah, pa spet popolnoma v samoti. Levi slap v Drtu (3) in Levi slap v Deži (4).

Zdaj, ko se led že bolj upira, pa sva presedljala v grape, začenjši z Jezerskim. Prvotni plan preteklo nedeljo je bila sicer Nemška, pa potem Teranova, pa me je narita ogromna betonska plazovina na dostopu nekaj razhudila, tako da je Luka predlagal Drejčevo smer (skalna ocena 4), ki je izgledala super narejena. Nekajkrat je bilo sicer treba stopiti v skalo, ostalo pa je bil dober škripavček. Naredila sva 4 raztežaje, 2 štanta sta bila že narejena, sama pa sva (no ja, bodimo iskreni – sem) notri pustila še 2 klina. Sestop mimo Češke koče je bil ena sama plazovina, katero sva mogla prečiti z obema cepinoma.

Včeraj sva zaradi slutenja dobrih razmer vzela dopust in preplezala še Prontarsko v Velikem Vrhu(III/3), smer je bila odlično narejena in spet sva uživala samoto, na sestopu proti Kofcam pa še pomladansko žgoče sonce. Krasen dan, dobre zgodbe in Prelepa Gorenjska.

1 komentar

  1. pridna

Dodaj odgovor