Ratitovec malo drugače

Ha, sigurno mislite, da bo tole še en smučarski utrinek … Ne bo! 🙂

V noči na nedeljo je snežilo, čez dan pa je bila megla, mraz in veter … Skratka, razmere v katerih se običajno ne hodi plezat, vendar pa kratke smeri v Ratitovcu ravno v takih razmerah zablestijo. V lepem vremenu in suhi skali nekako ni pravega ambienta, zato priporočava obisk samo v “slabih” razmerah. Smeri so dolge 100-150 metrov, potekajo po razčlenjenih stolpih, omogočajo dobro varovanje in možnosti za zatikanje cepinov.

Od vstopa v dobro poznano Spominsko smer Čerin Miran sva prečila naprej proti desni in sestopila kakšnih 50 m navzdol do stolpa, ki je obetal prijetno plezarijo. Smer sva preplezala v štirih raztežajih. Po težavnosti in lepoti sta najbolj izstopala 2. in 3. raztežaj, ki potekata po poševni rampi/zajedi z dobrimi a skritimi stopi, dobrimi “hooki” in luskami ter zagozdenimi kamni za varovanje. Proti vrhu so stopi in oprimki vedno slabši, saj se znajdeš v zoprni plati, za nagrado pa te čaka še strma skalna zapora, ki jo je Luka mojstrsko zborbal in se po zmrznjenih travah povzpel do lažjega terena. Na splošno je v celotni smeri veliko trav, po katerih je prav užitek plezati. V smeri sva našla tudi nekaj klinov.

Sklep dneva je bil, da avanturo in prvinsko zadovoljstvo lahko najdemo tudi v kratkih smereh v domačih krajih, le kdaj je treba spremeniti pristop in poizkusiti kakšno stvar malo drugače …

Na Lukovem blogu najdete še več fotografij in bolj podroben opis, pa tudi najino decembrsko plezanje v Košir-Brelih, ki nekako ni našlo poti med ferajnovske utrinke.