Danes smo se, čisto po naključju seveda, pod Struško srečali štirje bolj ali manj večni tečajniki: Mitja, Tomaž, Nataša in moja malenkost. Dva na smučeh, dva z bordom na ruzaku smo zagrizli dolgo cesto in po smučarskih coklah in vdiranju borderjev prispeli na vrh. Tam je bilo veselo, radioamaterji so se zbrali in nas slikali pred njihovim bivakom, kljub temu pa je bilo ljudi za sončno soboto razmeroma malo 🙂
Vršnji del je bila podlaga trda a lepo smučljiva, od bajte nižje pa težek ojužen sneg, ki je dišal po pomladi, sploh ob spremljavi ptičjega petja…
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.