Slovenska smer v Steni

Beseda je dala besedo in tako smo se v soboto zjutraj polni pričakovanj peljali proti dolini Vrat. Spodaj na števcu ugotovimo, da smo že 151. avto, ki je zapeljal v dolino. Šit. Če bo gužva v smeri, bomo šli pa kam drugam, da nam ne bo ves čas na glavo letelo.

Dobro naloženi se odpravimo proti smeri. Pri vponki postanemo in skupaj z Uršo ponovimo najbolj markantne razčlembe stene in potek klasičnih smeri.

Res je veličastna!

 

Tjale gor!

 

Iskanje vstopa nam ne dela težav in začuda o gužvi na tako lepo soboto sredi poletja ne duha ne sluha. Že poplezavamo navzgor, predvsem manj izkušeni pa dobivamo izkušnje, kako pomembno je probavati stope in oprimke, saj marsikdaj vse skupaj ostane v roki, o krušljivosti pa priča tudi naloženost grap in ”šodr” na položnejših platkah.

Nasmeški do ušes

 

Čak, a ni ocena II-III? 😀

 

Tole je že bolj podobno oceni 😀

 

Naša četica koraka

 

Zdi se nam, da po smeri kar hitro napredujemo, družbo pa nam malo pred nami delata le dva Avstrijca, ki nekje na sredi vprašata, če tudi mi plezamo Nemško smer. Nekako jima uspemo razložiti, da tudi onadva ne. Sta pa zelo spretna v proženju kamenja…

 

Punce zadovoljne 😀 Pavza sicer na račun Avstrijcev v grapi (a jih kdo vidi?), saj si res ne želimo kanonade na glavo.

Edina resna uganka nam je bil Prevčev izstop. Po navodilih Matica, ki je smer dan pred nami prosto splezal v dveh urah (thumbs up!) po zagozdenem balvanu ne smemo prehitro v levo. Gledamo tisto levo grapo, zdi se zelo naložena in precej pokonci, kar nikomur ni preveč všeč, zato smo sigurni, da je to ”prehitra” grapa. Ko pridemo višje pa ugotovimo, da bomo pač šli čez Frelihovo polico 😀

Šuš izza ovinka 😀

 

Prekrasni razgledi cel dan 🙂

 

Še malo in že izstopimo iz smeri. Polanc ravno razmišlja o nanosu sončne kreme, ko se nenadoma naredi gosta megla, zato damo v višjo prestavo in začnemo kondicijski sestop. Žiga se poslovi in odhiti naprej, saj se mu mudi na praznovanje, mi pa hitimo za njim.

 

Megla na podih, na srečo hitro ”vdanemo” markirano pot

 

Na poti čez Prag se megli pridruži najprej nekaj kapelj, nato pa se ulije dež s sodro, tudi grmi kot za stavo. Ampak danes nas spremlja sreča – iz megle se pokaže prevrnjen balvan/jama, kjer je ravno dovolj prostora za nas štiri. Uroš si med pavzo privošči sendvič in zaslužen počitek, ves čas ima tudi nadzor nad razvojem vremena 😀

Lajf is gud 😀

 

Nevihta se po 10min razkadi in po malo razmočeni in razvlečeni poti se vrnemo nazaj na izhodišče, zadovoljni in bogatejši za eno prekrasno izkušnjo. Hvala vsem za super preživet dan in seveda Urši in Urošu, da sta nas ”pelala čez” 😀

Dodaj odgovor