Prva na listi je bila smer Jennyriss v Košutnikovem turnu. Po meglenem in mrzlem vstopu se nama je v ključnem delu smeri začelo kazati sonce in takrat se je uživancija dodobro začela. Detajl predstavlja fenomenalna poka, ki nama je postregla s kar nekaj mokrimi oprimki, pa vendar nama to ni pokvarilo vtisa. Sledila sta še dva raztežaja poplezavanja po grebenu, nato pa izstop direktno na vrhu Košutnikovega turna.
Sledil je ženski alpinistični tabor v osrčju Logarske doline. Polna koča alpinistk in pripravnic je presenetila kar nekaj mimoidočih planincev. Prvi dan sva se s Saro odpravili v Ojstrico premagati dobro poznanega ogenj bruhajočega Zmaja. Ker je en dan prej močno deževalo, se je v steni slišalo predvsem to: “Hej, ugani kaj? Tuki je spet mal mokro 🙂 .” Smer je do ključnih dveh raztežajev bolj bogo opremljena, na detajlih pa je klinov kar precej. Sara s premagovanjem Zmaja ni imela težav, sama pa sem po trdi borbi le dobila bitko in se privlekla na sidrišče. JUHUHU :). Na vrh sva priplezali v sončnem popoldnevu, sledil je le še spust v dolino. Ker je lakota odlična motivacija, je sestop minil kot bi rekel keks.
Naslednji dan se nas je kar nekaj navez odločilo za plezanje krajših smeri v steni Ut. S Tino in Katarino smo se odločile za Presenečenje (klasičen izstop) in Presenečenje z Daretovo varianto. Smeri imata prva dva raztežaja enaka, nato pa se Presenečenje odcepi v levo, Daretova varianta pa v desno. Trdna in kompaktna skala, čudovite smeri, ogromno mravelj, dobra družba ter ne najbolj prijeten sestop (2 x) so zaznamovale to julijsko nedeljo.
Prejšnjo nedeljo smo se ista trojna naveza odpravile v DKV v Veliki Draški vrh. Presenetljivo smo imele celotno steno zase. Čudovita plezarija v središču Julijskih Alp, kompaktna skala in toliko klinov, da jih težko prešteješ. Nato okrepčilo na Vodnikovem domu in sestop čez Bohinjska vratca nazaj v Krmo. Da pa ni bilo vse čist preveč kičasto, nas je zadnjo uro sestopa kar dobro nascal 🙂 .
Ta vikend sva z Andražem pohajkovala po Dolimitih. Zaradi vremenske napovedi je bil poudarek predvsem na kolesarjenju, uspelo pa nama je preplezati »tapravo« dolomitsko klasiko v Piccolo Lagazuoi: Maurizio Speciale. Res ena izmed najlepših smeri, kar sva jih kdajkoli splezala, vredna res vsake hvale :).
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.