Una cerveza, por favor…

…je bil Lukov največkrat uporabljen stavek v drugi polovici septembra. Dopustovala sva namreč v Španiji 🙂

Po dveh dneh vožnje, dobrih 2000 kilometrih, 48 cestninah, z zasedenima ritima in razdraženimi živci, sva pripotovala na sever Španije, v pokrajino Asturia, kjer sva imela namen plezati v Picos de Europa.

Ker je severna obala bolj surfaško obarvana, naju ni preveč zanimala, zato sva se po dnevu počitka odpravila v hribe. Spakirala sva za 3 dni in odpešačila na kočo Vegaredonda, kjer sva imela v okolici ogledanih nekaj ciljev. V hribih je podobno kot pri nas, skalnati podi, pašniki, jasno vreme nad morjem megle v nižinah in pakleniška skala z radiatorčki v okoli posejanih vrhovih, ki segajo do povprečno okoli 2000m. Vse skupaj naju ni preveč navdušilo, saj sva pričakovala popolnoma drugačno pokrajino, poleg tega pa tudi moje zdravje in vrtoglavica nista sodelovala pri navdušenju. Na koči sva zato prespala samo eno noč, pojedla odlično večerjo – paello izpod rok dveh ne preveč obetavnih oskrbnikov, ki pa sta pozitivno presenetila. Spala sva bolj slabo, saj so celo noč okoli koče razgrajali konji in krave z raznoraznimi zvončki okoli vratu. Nisem vedela, da je tudi konj nočna žival 🙂 Naslednji dan sva splezala kratko 100m smer v bližini in se vrnila v dolino.

Velik plus potovanja s svojim avtom je, da lahko po mili volji prilagajaš in spreminjaš plane. Zato sva se odločila narediti premik v pokrajino Aragon, malo južneje. Navdušeno pripovedovanje Katje in Katarine o Riglosih, naju je premamilo. Izkazalo se je za najboljšo odločitev potovanja. Zaobljeni, navpični, buhtlasti, rdeči konglomeratni stolpi so naju pustili odprtih ust že takoj ob prihodu v dolino reke Gallego. To pa je bila prava Španija, kakor sem si jo predstavljala – temperature okoli 25-30, nasadi oljk, prijazni ljudje ki ne znajo angleško, raznobarvna prostranstva, ogromni jastrebi in orli, ter prvovrstna plezarija po “krompirjih” kot tej kamenini rečejo Španci, so se mi za vedno vtisnili v spomin. Plezala sva v večih stolpih Mallos de Riglos in Penna Ruebi, večinoma večraztežajne navrtane smeri, s kratkimi dostopi in perfektno urejenimi sestopi in zračnimi abzajli. Ker se zdani šele okrog 8h, sva tudi spanec nadoknadila 🙂 V kampu skorajda ni bilo več ljudi,tudi v stenah ni bilo pretirane gneče, cene so podobne kot pri nas, imela pa sva tudi srečo in spoznala receptorja Victorja, lokalnega plezalca, ki nama je priporočil in opisal najlepše smeri v okolišu. Ta glavnina dopusta je bila res nepozabna. Riglosi imajo zagotovo potencial za super skupno turo. Priporočava vsem.

Po enem tednu sva se premaknila v okolico Barcelone in v Montserratu splezala eno dolgo smer, kjer pa je bil konglomerat in ambient povsem drugačen. Zadnjo etapo potovanja sva se nadejala preživeti v francoskih Calanquah, ampak naju je vročina, gneča in dopustniška sezona v polnem teku na azurni obali nekoliko odbila, zato sva zadnje dni raje preživela v uro stran oddaljeni mali vasici Chateauvert, kjer sva frikala v odličnem apnencu in se počasi pripravila na grenko vrnitev domov. Še tisoč kilometrov in na pol poti nazaj…po celem dnevu vožnje sva se zadnjega septembrskega dne vrnila v hladen Kranj, s polno malho dobre hrane, španskih “cervezov”, lepih vzponov in toplih spominov.