Greben Glocknerwand – Grossglockner

Ču-do-vi-to!

To bi na kratko povzelo celotno turo, a je vredno povedati še kaj več …

Po dveh zaporednih ledeniških turah brez vrha in z ostanki aklimatizacije iz Švice sem bil željan spet poskusiti v malo višjih hribih. Že dolgo me je mikal Veliki Klek po kateri izmed plezalnih smeri. Janez mi je svetoval prečenje grebena, ki začne na sedlu Teufelskampsattel in se nadaljuje preko Glocknerwand do vrha. Greben je dolg približno 2km, vmes stojiš na 11 tritisočakih (večinoma nad 3700m), težavnost je nekje do 4, skala je za prste obliznit, orientacija preprosta. Tako nekako se je slišal Janezov opis, jaz pa takoj v iskanje soplezalca!

Z Lukom Murnom sva v soboto popoldan štartala iz Loke, še na hitro po nakupih in gasa proti Avstriji! Že s parkirišča se je videlo najin vrh in celoten greben, ki naju je čakal naslednji dan. Zagrizla sva v hrib in okrog 21h iskala prostor za spanje v okolici Studlhutte. Ker je bila koča popolnoma zasedena, sva mislila spati za kakšnim balvanom, a bi bilo to zelo neprijetno zaradi močnega vetra in neprijaznih oblakov. A se nama je nasmehnila sreča in našla sva super prostor za spanje v baraki za žičnico. Ob najinem prihodu sta imela dva Avstrijca v baraki že postavljen šotor, kar je bil dober znak, na steni pa je bila montirana night-vision nadzorna kamera, kar ni bil tako zelo dober znak. Kakorkoli, nisva se pustila motiti, si pripravila ležišče, skuhala večerjo in kmalu zaspala.

(Pre)zgodnje bujenje, zajtrk, spakirat, skrit nepotrebno opremo in v hrib! Prejšnje dni je snežilo, tako da je bilo kar precej svežega snega. Pred nama je že bila ena skupina, ki je bila namenjena v Studlgrat. Kdo drug tako zgodaj vstaja kot pa kleni Slovenci – večinoma so bili Tržičani, vodja pa bivši Ločan. Kmalu se naše poti ločijo, oni naravnost proti vrhu, midva pa se pripraviva na prečenje ledenika. Nisva pričakovala težav, a že po parih minutah se Luku pošteno vdre pod nogami, malo kasneje pa še meni. Ledenik je precej razbit, zaradi svežega snega pa je še bolj nepredvidljiv. Gaženje in vijuganje po ledeniku nama vzame več časa kot načrtovano, a nekaj čez 7 le začneva s plezanjem.

Veter je še vedno zelo močan, oblakov pa ni več in ko naju na grebenu obsije še sonce se nama kar smeji. Najprej se povzpneva na prvi vrh, potem pa samo slediva grebenski rezi. Dejansko na celotnem grebenu nikoli ne iščeš obvozov, skala je prvovrstna in veliko je sledi derez, tako da se je nemogoče zgubiti. Na grebenu je bilo še nekaj snega, zato sva s plezanjem začela v derezah in jih nisva snemala do konca.

Večino grebena sva plezala simultano, vmes je veliko možnosti za varovanje (metulji!) in tudi nekaj klinov in svedrov (predvsem v zadnjem delu). Prvi del je naprej plezal Luka in preplezal nekaj lepih detajlov, predvsem nama bo v spominu ostala gladka plošča in par odsekov kjer je potrebno plezati navzdol. Razgledi so vseskozi čudoviti, oblaki se držijo v dolini, veter počasi pojenjuje, midva pa tekoče napredujeva in maksimalno uživava. Nato se začnejo vrstiti spusti (sidrišča so lepo urejena), in po nekajkratnem premetavanju vrvi in nekaj urah plezanja sva že potrebna pavze. Privoščiva si malico in počitek in kar težko se nama je spet spraviti v pogon. Vodenje prevzamem jaz in kmalu dohitiva navezo treh, ki je na greben prišla po snežišču in plezala samo drugo polovico. Kar dolgo čakava za stolpom nato pa imava dovolj in grem pogledat, kaj se dogaja – fantom gre bolj počasi, so pa res prijazni in naju z veseljem spustijo naprej. Tukaj sva se 2 raztežaja klasično varovala. Spet se pozabavava s ploščo in nato še s čudovito strmo počjo, se še kdaj spustiva po vrvi in kmalu sva na sedlu, kjer se začne Severnozahodni greben na Grossglockner. Tukaj veva, da sva že skoraj na koncu, vreme bo zdržalo, pred nama in kje blizu za nama ni nikogar, nikamor se nama ne mudi in privoščiva si še malo poležavanja v snegu.

Tudi Severozahodni greben nudi čudovito plezanje z nekaj detajli. Sploh je super, da se ni nikjer več potrebno spuščati po vrvi in v sproščenem plezanju kmalu prideva na vrh. Stisk roke, nasmeh do ušes, malo vriskanja in režanja, fotografiranje, malica nato pa po normalki navzdol. Prav čuden občutek, ko je kar naenkrat toliko ljudi. Drugače pa je sestop prav hiter in udoben.

Če je kdo uspel prebrat do konca, upam da je dojel, da je smer fenomenalna, midva pa sva se imela res super! Od srca priporočava! 🙂

2 komentarjev

  1. Fino!

  2. Ja noro! Že fotke so hude, kva je mogl šele v živo bit hudo … :O

Dodaj odgovor