Piz Bernina 2013

“Bolje pozno kot nikoli.” ALI: “Saj sem rekel načelniku, da bom napisal reportažo.” 🙂

Od takrat, ko smo v alpinistični šoli smo izvedeli, da odsek gre vsako leto na ledeniško turo kjer se poskusi osvojiti 4-tisočak in opravi ledeniški tečaj, sem ves čas sanjal kam se bo šlo, kako bo tam in seveda nenormalno težko čakal ta dan. Samo, da se gre v hribe! Piz Bernina bo, so odločili. Najvzhodnejši štiri-tisočak v Alpah. Malo bomo tudi plezali, so rekli.

V petek, 28.6.2013, po dolgi vožnji do Švice, smo krenili iz Pontresine po dolini Val Roseg proti koči Tschierva (Tschiervahütte, 2583 m nad veliko lužo). Možnost vožnje s kočijo se je izkazala kot zelo-dobro-če-se-nisi-peljal, saj bi te za 15 EUR peljala za eno uro hoje, do koče pa sta potem še dve uri peš. Pa kaj bi se turista špilal, če se nikamor ne mudi in lahko uživaš v lepih razgledih vse naokoli. Po dobrih treh urah pristopicamo do koče. Pa to ni koča, to je hotel! Udobno se nastanimo, občutek imamo kot da smo edini gostje. Vzdušje sproščeno, novinci malo ne vemo kaj bi. Nizka oblačnost je cel dan skrivala okolico. Pade odločitev: naslednji dan imamo tečaj, v nedeljo napademo vrh. V soboto (ne prezgodaj) zjutraj odrinemo na bližnji ledenik. Vreme je ravno za nikamor. Izvedmo tečaj in spoznamo, da reševanje iz ledeniške razpoke hec ravno ni, potem pa nazaj v kočo na večerjo in repete. Dvakrat. Kaj pa so nas šparali pri zajtrku …

Spet se dolgočasimo v koči, okrog sama megla, malo smeti sneg. Končno dobimo navodila za naslednji dan. Kljub zgodnji uri je bilo ponoči prav toplo. Seveda, vsi že tako zagreti, samo da gremo! Spet spoznamo nekaj novega – namesto markacij se na poti uporabljajo svetlobni odsevniki, saj od koče večina starta v temi. Leva, desna … v nedogled. Sneg škripa, sliši se samo dihanje tistih pred in za tabo, ter tvoj srčni utrip. Na pol še spiš, kar sploh ni slabo. “Tukaj vzemite en cepin v roke”. Čez nekaj metrov še: “Tukaj obujte še dereze, spodaj je led”. Počasi in bolj kot se dela dan, bolj je postajalo hladno. Kar na enkrat mraz zelo stisne. Ozreš se okrog, okolica noro lepa, meglice se dvigajo in sproti topijo. Na vrhove posveti sonce. To greje, čeprav smo še vedno v mrzli senci. Kaj se dogaja? Smo na prvi oviri. Ledeniška razpoka. Levo je teren strm, skalnat in posut s pršičem. Naravnost ali desno je razpoka. Pa saj gre! Preddvorski traktor Matej zarine. Mlad junc, so ga komaj ustavili! “Pa kaj je temi tastarimi” se z vprašajem nad glavo obrne in zasmeji. Tudi on nekoč ne bo več zgolj 20 let star.

Tako pririnemo na sedlo, na višini okrog 3500 m. Za marsikoga od nas je to najvišja točka, ki smo jo osvojili na peš. Pa kaj si ti ja nor?! Poglej te razglede! Potem pa se začne. “Štriki naprej”, reče Miha. Pa smo kar plezali, neko skalno trojko, s pršičem prekrito. Pa nam je kar šlo, saj takrat še nismo imeli predsodkov o težavnosti, za varnost pa je bilo tudi dobro poskrbleno. Sonce se začne upirati, postaja prekleto vroče. Zadihani smo. Kaj se dogaja? Stojimo.

Nekaj se šušlja. Veliko nas je, počasni smo, ne zgleda OK. Vodje naprej, da pogledajo in ocenijo. Povedo odločitev. Obrnemo, prenevarno je. Seveda smo bili zelenci takoj razočarani. Zakaj obrniti? Toliko časa do tu … Pa ko smo že tu … Ne nazaj! Pa smo se že spuščali po vrvi. Ta prizor se je znašel celo na Kibubinem koledarju (glej galerijo).

“Kar pojdite do koče, se tam dobimo.” Sonce neusmiljeno žge od zgoraj, belina sveti od spodaj, vetra nobenega. Čeprav je dol šlo precej hitreje, se je dvakrat toliko vleklo. Smo že tam, kjer smo dan pred tem imeli ledeniški tečaj, koča je blizu, pa vseeno še cele pol ure. Rumena pijača z mehurčki te vedno potolaži. Če ne bi obrnili sedaj še na vrhu ne bi bili. Potem pa še vsaj 6 ur sestopa do naslednje koče. Čisto OK, da smo obrnili. Koči zmanjka hmeljevega napitka. Še dobro, da imajo skrite zaloge. Malo jih že skrbi, koliko časa bomo še tu, saj tudi te zaloge niso večne. Ja, pa ne moreš žejen čez ledenik! Očitno nas je tudi aklimatizacija spravila v dobro voljo. Sestop do doline je minil v sproščenem vzdušju. Na koncu si tudi avtobusa vesel kot svojega doma. Sveža oblačila, zelena steklenica iz Laškega. Gremo na enega še v St. Moritz, če smo že tu! Mesto naj bi bilo nekaj v primerjavi z Ljubljano, pa je bilo bolj podobno mestu duhov. Bohinjsko jezero v primerjavi s St. Moritzersee veliko bolj vznemirljivo, kaj šele Blejsko. Vsedli smo se v kavarno hotela, saj je bilo videti kot da je to edina odprta zadeva v mestu. 8 EUR za pivo. Znana etiketa in okus. Kakopak, saj je bilo isto kot v naši gorski koči, samo da je bilo tam 5,5 EUR.

Konec dober, vse dobro. V času našega gorskega bivanja je s sobote na nedeljo zapadlo več kot pol metra snega. Gazili smo, ampak nas je bilo dovolj. Kmalu po obračanju so se začeli spontano prožiti plazovi, zato je bila odločitev, da obrnemo, vsekakor edina prava. Bili smo prevelika skupina za tako zahtevno turo. Vrha nismo osvojili, dobili pa smo nove izkušnje in marsikdo svojo novo največjo višino (cca. 3600 m).

Zanimivo je pisati reportažo skoraj dve leti po turi (objavljena 3 leta po turi 😀 ), brez ogleda fotk ali ostale literature. -Ugotoviš, da je vse ostalo v glavi. Sploh pa je zanimivo spoznanje, da si se na turi naučil precej več, kot si takrat mislil, da si se.

Tekst: Janez Nastran
Foto: Janez Nastran, Sašo Petrovčič, Matevž Vučer, Jernej Avsenik, Dušan Grabnar