Včerajšnja ledna je bila prenaporna, da bi lahko prav zgodaj vstal. Tako tudi kakšne velike ture niso prišle v poštev. Ker že nekaj časa nisem bil v domačih krajih, še bolj pa iz veselja do domače juhice, sem šel na Ratitovec, ampak po malo drugačni poti: iz Zgornjih Danj do Altemavra, potem pa nazaj do Kremanta — tam je dobro za smučat.
Razmere za turno smuko niso ne vem kako ugodne. Na ledeno podlago je padlo malenkost snega. Ta daje vtis, da hodiš po puhcu, a ga je le za oči, ne tudi za smuči. Ob prečkah so zdrsi stalnica, pa še roke kar pošteno delajo. Poleg tega je pot takoj nad Danjami pošteno grda. Čeznjo je padlo kup drevja. Pešcem bo pretikanje skozenj mogoče v veselje, s smučmi pa ni nobene zabave.
Vsaka tura ima tudi svojo dobro stran. Prvo lepo presenečenje je Spodnji Jirn, kjer se gozd prvič razpre. Potem se spet vrnemo vanj, naslednjič pa je presenečenje še lepše: Boserplote. Tukaj ti tudi postane jasno kje boš smučal. Od tu naprej se pot ne pozna več (ni drevja, ni markacij), a ni težav, saj je potrebno le sledit robu Ratitovca.
Predvsem zaradi neizmernega veselja, ki ga je Makadamcu storila predstavitev zajčje tehnike, danes v obravnavo in uporabo dajem novo, seveda Makadamcu posvečeno tehniko. Gre za tehniko mladega psa, gre pa za to, da se kot gonilo izbire smeri menjavata zvedavost in strah. Prikladnejša je v zimskih razmerah, za skupine je povsem neprimerna, odlično pa se poda samohodcem. Kljukal sem od ene zanimive stvari do druge, vmes pa strahoma pazil, da ne bi na hitro sestopil do Zabrda ali Torke. Seveda se ta tehnika hudo upira časovnim načrtom.
Čeprav sem sprva nameraval it do konca, torej do Gladkega vrha, me je vreme le spametovalo. Ko me je zagrnil oblak in je v trenutku postalo pošteno mraz, sem imel zadosti. Klenost duha sem potrdil še z osvojitvijo lokalnega maksimuma (Kremant), potem pa odsmučal nazaj do avta.
Taktika mi je zelo všečna, posvoje pasja za izvedbo.
Saj se mi je zdelo, da na Ratitovcu v megli slišim renčanje . .