AO Kranj

Vikend velikih podvigov smo Tina L., Matevž in jaz nadaljevali v Babi. Najprej smo naskočili S(r)amotno, ko pa nam je veter odpihnil globus, nam je v naročje padel Mik poševnega. Da dan ne bi bil dolgočasen, smo malo popestrili konec smeri. Bilanca dneva je sila pozitivna: veliko gojzdarjenja, kar nekaj plezanja, spodobna kondicijska tura in “Tinca, kaj mi delaš”. Da ne govorim o medvedih.

Z Radotom D. sva jo mahnila včeraj na Sekločevo v Debelo peč. Skala v redu, dežja ni blo, čeprav je scal vse naokoli. Sreča z vremenom! Grmenje in mal mokra skala naja seveda nista ustavila. Vsekakor v kombinaciji z Jesih-Potočnik, zelo prijetna plezarija s odcepoma konstantnimi peticami.

V strahu, da se zlovešče napovedi A.P. ne bi uresničile, sva z Matevžom danes šla na Vršič v Vrh Kraj sten, ki ima vse, kar bi si lahko človek želel: vsakovrstno, pretežno odlično skalo, precej dolgih smeri, kratek dostop, kratek sestop, spodobno opremljenost… Najina sreča je bila velika, radost pa popolna, ko smo se pri mojstranškem Velikem vodji dobili na pijači z Žežkom in Tinco.

Z Anžetom sva se že na vse zgodaj odpravila v Krmo pobližje pogledat smer Jesih potočnik v Debeli peči. Kljub slabšim napovedim vremena dežja ni bilo, vendar pa nama vode ni manjkalo, saj je bila skala ponekod mokra, vendar kompaktna. Ja, prov fletn je blo.

Ob 9h na Kališču 13 tečajnikov in 4 “izkušeni”. Počakamo, da začne deževati, šele nato v akcijo. Tečajniki mokri, Miha uči, ostali “izkušeni” pod streho brijejo norce. Seveda se kasneje izkažejo z znanjem, ki ga prenesejo na premočene tečajnike. Vaje uspešne, znanja veliko. HVALA Mihu in ostalim.

Po celodnevnem lenarjenju na Vršiču sem v soboto z Gregorjem plezal v Mali Babi, in sicer smer Lauko-Tertinek. Smer je izredno dobra za nabiranje psihofizične kondicije, saj poleg dolgega pristopa in sestopa naletimo še na zelo krušljivo skalo tam kjer te ni potrebno. Smer sva opremila z nekaj klini. Lp Anže:)

Vanja, Mery, Leon in jaz smo jo v petek zvečer mahnili v bivak pod Skuto.Naš cilj je bil Južni raz, ki smo ga uspešno preplezali in se pravočasno vrnili na veliki Preddvorski piknik.

Z Matevžom sva danes gnala vraga po Kamenkovem kaminu in Zajedi skozi okno. Matevž je preizkusil svojo svežo alpinistično uniformo, mene pa je po Kamenkovem kaminu napadel Mihcev kompleks in sem začel po nepotrebnem komplicirat. Rezultat je težavnostni rekord in njegovo takojšnje izboljšanje (zame). Najino početje ni bilo niti najmanj nevarno, saj sva vse počela pod budnim očesom…

Z Matejem sva se po opisu sodeč podala v eno lepših smeri v tem delu, ki pa razkrije svoje skrivnosti šele, ko si v njej. Dobro da je v smeri dovolj klinov, ki močno olajšajo plezanje, saj je skala precej krušljiva in se kar pogosto pripeti, da ti kaj ostane v roki ali pa odleti izpod noge. Poseben čar ji da še okno skozi katerega na koncu izplezaš v lažji svet.