AO Kranj

Sušnik je oblegal Skuto z ene, jaz z druge strani. Spet sem šel po poti turnih smukov, tokrat Jezersko in Savinjsko sedlo. Mraza na pretek, Sonce se mi je na vsak način hotelo izmaknit, ampak sem ga le malo ujel. Za ledolazce: Sinjega je že za največje ljubitelje, Vikijevo svečo bi ta hip lahko napadel samo Sergej Bubka, Ledincema pa sploh dobro kaže. Za kakšnega res nabrušenega bi že bilo. Še kak teden mraza, pa se bo začela sezona.

V sredo sem izkoristil lepo vreme in se podal, na snemalno-fotografski izlet, na Sleme. Lahko rečem, da je bil to eden tistih dni, ko je Sleme zaradi nedotaknjene snežne odeje še zgledal tisti pravi, neokrnjen (kot smo ga vajeni s starejših fotografij) in ne kot ‘pretacana’ njiva. Fotke povedo vse!

“Petra, a greva nazaj?”Povratek po izjemno panoramski dričalnici bi opravili po zadnji plati, pa nisva imeli zamaškov. Nato pa “A nisva tle štartale?”. Ob nama je ves čas veselo skakljala Murka, edina ki je poznala pot. Nauk zgodbe: vse poti vodijo domov. 😀

Sinoči sva s Petro odpeketali Jakobu naproti v stilu:”a greva po tej poti, uni, al tisti tm?”Prvih 100vm je na gosto markiranih, nato pa po ključu “kr nekam zavij” in sva odtavali v deževno noč, meglo…Še nekaj “ammm, a si ti kšno markacijo vidla”in zagledava tablo Čemšenik, Baba. Ker je na poti mrgolelo lahko vlomljivih vikendov, sva nadaljevali. Čelka ne predira več megle, izza dreves sumljivo svetlikanje, pokanje vejic,…

Včeraj je bil lep dan, mrtvi so dobili svoje, glava je bila vroča. Ko Sonce sije tako poševno in sneg pobeli vrhove, takrat začnem gledat v kot proti smučem. Ne, ne, tokrat še ni bilo za smuk, ampak sem pa šel pogledat. Pa malo na uro pogledat, ker se je Andrej hvalil, da gre pred službo gor. Ja, res se da.