Iz Marušinega seznama priporočenih tur z Robijem za soboto izbereva smer Bučer-Kristan v Malem Oltarju in se še v temi odpraviva pustolovščini naproti. Ne zadaneva ta pravega parkirišča in se podava na turo kar iz Gozda Martuljka. Že jutranji zrak je topel in niti tekom dneva naju ne zazebe. Kljub temu so snežišča na poti videti še precejšnja in opcija, da obrneva, je zelo realna kljub zimski opremi, ki jo imava s sabo. Strinjava se, da greva vseeno pogledat…še dobro.
Predvidevava, da sva letos prva v teh koncih in tudi, če ne bi bila, je teren pač spomladanski. Že pod Tremi macesni se je treba zbrati za prečenje struge v martuljško-krušljivem terenu. Potka proti vstopu v smer se izgublja in ponovno pojavlja v melišču, ki še diši po snegu. Ni dvoma, kam greva, proti snežišču pod od daleč opazno votlino. Ne veva, kaj naju čaka, Robi ima v mislih več alternativ.
Varovat se začneva pod prvim skalnim pragom, od vrha katerega se snežišče razteza do votline. Bogovi so z nama prijazni, zgornja plast snega je mehka in snežišče prehodno. Sneg prekriva prva dva štanta, zato jih Robi nabije v že kompaktni skali. Izbijem svoj prvi klin, drugega tudi, in tako do konca vzpona šest. Po Robijevih stopinjah pridem do krajne zevi, definitivno prestopim v skalo in od tukaj do vrha so razmere skoraj poletne. Severna stena, hm. Z oblačili ni potrebno pretiravat in ko priplezava do sonca, je temperatura ravno prava, da se ne rabiva oblačit, ko mirujeva. Skala in plezarija v njej je res krasna, in kot pravijo mnogi, na tej turi najmanjši problem.
Analiziram štante in absorbiram znanje, kolikor ga glede na sopihanje v smeri lahko. Robi šiba čez in bolj kot plezanje me zmatra podajanje štrika. Predvidoma zadnji štant je že na grebenu, na sončku, z razgledi za bogove. Samo še en raztežaj do vrha…ki postane predzadnji, saj si ne upam solirat zadnjih petnajst metrov, za katere nama zmanjka štrika. To pojasni vmesni štant malo nad najinim. Nekaj trenutkov uživava na tem samotnem vrhu in začneva s sestopom. To bo šele zalogaj.
Pod prvim abzajlom pobereva še jeseni pozabljeno opremo soferajnovcev, samo klini so rjasti, ostalo pa se sveti kot novo. Sixpack zaslužen. Robi doda teh par kil v ruzak, za hitrejši sestop. Mu pa to prav nič ne pomaga, če je zame ta martuljška krušljivost popolnoma nov level in komaj diham, ko polagam noge na tla. Bog te ima na topiča, bog te ima na topiča, mantram. Počasna sem, da mi je že nerodno. Ampak življenje imam še kar rada in sem hvaležna Robiju, da je z mano tako strpen. On je v tem svetu popolnoma domač in zaupa sebi in skali precej bolj kot jaz.
Štant za drugi spust je pod snegom, zato del poti sestopiva peš, del pa abzajlava na edini živi skali v tem šodrastem morju. Sledjo še trije urejeni štanti, le prusike zamenjava. Krajne zevi lačno požirajo štrik, sneg pa prijazno olajša sestop po meliščih. Še čez prag do Treh macesnov, tam se odločiva za spust do potoka in se tako izogneva najbolj krušljivemu delu. Na položnih platah nad krajno zevjo v obliki nenasitnih ust, ki jo formira snežišče nad strugo, mi ni vseeno. Fajn utrujena se prebijeva do stezice in iščeva najbolj prehodno varianto iz tega posebnega sveta. Ki ima svoj čar, ki je še večji, ko je ta svet za tabo.
Na melišču v Krnici za Akom si oddahneva. Do povratka ne srečava žive duše, le na sestopu dva romantika na poti v (zaprt?) bivak. Staviva, koliko imava do avta. Sem optimistka, zdaj res moram biti. Izgubim. Ne čutim tipičnega navala kemičnega koktejla po uspešnem vzponu. Utrujena sem, res utrujena. Šele drug dan, in vsak dan zatem si lahko privoščim praznovati to čudovito doživetje. Hvala, Robi.
Kakšna pustolovščina in kakšen čudovit prispevek 😍