Dobrodošli v Žbunje

Po kar nekaj idejah, kaj bi se plezalo v nedeljo, sem dobil preblisk, da bi se ponovilo smer v Ogradih, ki sem jo navrtal s prijatelji pred petimi leti. Občutek sem imel zelo dober in smer prodal kot začetniško. V to prepričam Natašo in Mojco, ki se strinjata, da gremo ocenit smer ter da jo opišemo in izrišemo.

Dobili smo se ob šestih v Radovljici in se odpeljali do parkirišča na planini Blato. Od tam nas je čakal dve uri dolg dostop do smeri. Bilo je kar hladno, ko smo zagrizli v breg. Po eni uri smo prispeli na planino Laz, od tam pa vidimo mokro skalo, kjer naj bi plezali. »Kaj, če kar obrnemo?« je bila ideja, izrečena na glas. Obrnili vsekakor nismo, vendar se nikakor nisem mogel spomniti, kje točno sem navrtal to smer in tako smo po melišču hodili že vsaj 50 minut. Med blodenjem smo našli prav tako mojo smer Korono in nadaljevali mimo nje še vsaj 20 minut. Zdelo se mi je, da smo šli mimo, zato grem preverit in po nekaj minutah le najdem prvi svedrovec. Končno smo pod smerjo.

Na podlagi mojega opisa smeri sta punci hitro zagrabili, da plezata naprej, kljub temu da nista poznali poteka smeri. Jaz sem se spomnil samo nekaj detajlov.

No, pa se avantura začne! Prične plezati Nataša in že kaj hitro ugotovimo, da ta moja razlaga o super skali ne drži. Nadaljuje Mojca in težave v adrenalinsko premikajoči se skali, mokri travi ter ruševju ne pojenjajo. Kaj kmalu ugotovimo, da bo dan dolg in psihično naporen. Po izmenjanih raztežajih v vodstvu nadaljujem tudi jaz in preplezamo čez mnoga mravljišča ter ruševja. Po vsem tem mi je bilo jasno, zakaj kratki raztežaji.

Na vrhu pa končno oddih. Rekli smo si, da bi to smer moral poskusiti vsak pustolovec. Pri sestopu nas je pospremilo še nekaj kapelj dežja.Dan, ki ga ne bomo pozabili!