Za prvomajske praznike smo imeli že dolgo “zacementrian” plan: izlet v Arco, ki smo ga želeli pokombinirati z udeležbo na delu ferajnovskega tabora. Ta plan smo po zadnjem preverjanju vremenske napovedi hitro “odcementirali” in se odločili, da tokrat izpolnimo Robijevo dolgoletno željo-Verdon. No, v resnici nad to idejo nismo bili preveč navdušeni ko smo preverili čas vožnje, na koncu pa smo rekli: “Če nas pelješ gremo s tabo”. In smo šli. Nastanitev smo rezervirali v našem stilu-en dan pred odhodom. Polovica ekipe je sprva vihala nos nad idejo udobja mobilne hiške namesto šotora in vsakodnevno polurno podaljšenje vožnje do večine zanimivih plezalnih sektorjev, vendar smo se ob koncu izleta soglasno strinjali, da je bila izbira nastanitve odlična.
Zastoje na poti v Verdon smo si popestrili z družabno igro Čovek ne jezi se. Mirna kri v prometnih zamaških je vedno dobrodošla.
Kljub temu, da gre za eno območje, je bila v vsakem sektorju skala nekoliko drugačna, imeli smo priložnost plezati plate, poke, škraplje, kamine, podrtijo, priložnostno pa smo plezali tudi po drevju in raznoraznem grmovju.
Precej smeri v Verdonu ima dostop drugačen, kot smo ga navajeni pri nas- spust po vrvi do začetka smeri, potem pa plezanje nazaj gor.
Za prvi dan smo si izbrali začetek s spustom po vrvi. Cilj dneva: ugotoviti, če se še spomnimo, kako se pleza v skali brez cepinov in derez.
Drugi dan smo bili še vedno dovolj spočiti, da smo si (spet) lahko privoščili dve smeri: Happy hippy z dostopom do smeri, ki močno spominja na Čaven, in Fievre v sektorju Zidane, do katere nam je bil naš najljubši dostop celotnega tedna – 60 m prostega spusta po vrvi čez previs in čudovit razgled na kanjon in jezero Lac de Castillon.
Koncepta dneva počitka še nismo povsem osvojili. Sreda je bila določena za počitek. Ker smo že prejšnje dni med plezanjem občudovali pedolinote, ki so pluli gor in dol po začetku kanjona, smo hitro prišli na idejo, da tega preprosto ne smemo izpustiti. Ker je sonce v kanjonu samo dopoldne, smo se v sredo zjutraj takoj zapodili na pedolino. Nekdo mora biti najhitrejši, nekdo mora priti najdlje navzgor po kanjonu po brzicah. Zakaj ne bi bili to ravno mi? Še ekipa, ki je želela tekmovati z nami, se je hitro našla in dopoldne nam je hitro minilo. Na poti nazaj proti jezeru smo še na hitro pogledali televizijo-znanca s taborov v Franciji sta ravno uspešno preplezala smer 7c v sektorju Grotte de Galetas, ki je bila glavni cilj njunega izleta v Verdon. Dostop do sektorja je mogoč le po vodi. Po njunih besedah je smer super.
Ko smo ugotovili, da smo imeli v torek popoldne piknik ob jezeru in bi to lahko šteli kot polovico dneva počitka, smo sredino popoldne izkoristili za športno plezanje. Tako je naš planiran počitek nekako splaval po vodi. V četrtek smo presenečeni ugotovili, da nas boli vse, vključno z nogami zaradi poganjanja pedolina. No ja, včasih je treba stisniti zobe in se lotiti novega plezalnega dne. Si bomo za naslednjič poskusili zapomniti, da je dan počitka namenjen počitku. Je pa na koncu sektorja Col d’ayen idealen balvan za sončenje in počitek. Tudi tega smo s pridom izkoristili.
V petek smo splezali smer, ki nam je bila soglasno najljubša: Le voie des dalles. Jo priporočamo. Pristop do vhoda v smer (sestop) sicer ni najenostavnejši, vendar lepota smeri poplača trud pri dostopu. Pri sestopu je treba vestno slediti rdečim pikam in puščicam, tudi kadar je označena manj uhojena pot. Po napačni poti gremo dvakrat, po pravi pa, če je vse v redu, le enkrat.
Zadnja preplezana smer si zasluži nekoliko daljši opis. Sobota je bila edini dan, ko je bilo zaradi praznikov nekaj gneče, ki so nam jo obljubljali za celoten teden. Prvo presenečenje: dve navezi pred nami v steni. Drugo presenečenje: pred nami naveza s povprečno starostjo 70 let in povprečno hitrostjo gibanja ravno 3x prepočasi za naš okus. Tretje presenečenje: člana starejše naveze nas prijazno spustita naprej. Cena: preden lahko nadaljujemo s plezanjem nadaljnjih raztežajev moramo še njiju s škripcem spraviti čez detajl najtežjega raztežaja smeri. Četrto presenečenje: zvin gležnja, ki (si) ga seveda nisem takoj priznala, tako da sem nadaljevala s plezanjem. Četrto presenečenje: tako na gosto navrtani svedrovci, da nisem niti pomislila, da bi pogledala skico preden sem z zvitim gležnjem zarinila v 6a+ raztežaj sosednje smeri. Z največjim veseljem sem izkoristila čisto vse trike tehničnega plezanja, ki sem se jih lahko spomnila. Peto presenečenje: Končni vtisi: pri izboru lepih smeri v Verdonu, se nam zdi, da ob morebitnem izletu v Verdon, 80 Balais lahko tudi izpustite iz svojega repertoarja.
Vse dni smo imeli super vreme, tako da je bila poraba sončne kreme velika. Prvih nekaj dni pa smo med zajtrkom v kampu opazovali meglice in se spraševali, če se bodo razkadile, ali bomo morali plezati v megli. Do takrat, ko smo začeli s plezanjem, so se meglice vedno že razkadile. V vodničku nam je ostalo veliko označenih strani s smermi, ki bi jih želeli še preplezati. Niso vse smeri težke, tudi za tiste, ki plezamo smeri do 6a, se najde lep nabor smeri.
Odličen uvod v naš začetek letošnje sezone plezanja v skali. Priznamo pa, da se je lepo vrniti domov. Da se malo spočijemo in zacelimo bojne rane. Vse smeri, ki smo jih plezali, so bile gosto navrtane. Verjetno bomo v naših hribih spet nekaj časi polni pritožb, ker si bomo želeli nadpovprečno veliko vmesnega varovanja.
Tudi dolgo pot domov z mnogimi zastoji smo dobro izkoristili, saj nam je uspelo narediti izbor slik in spisati tale utrinek.
Še nekaj pomembnih opomb:
Imamo tudi nespornega zmagovalca v kategoriji sladoledi. Pasijonka
Priznamo, da francozi znajo narediti dobre bagete in pain au chocolat.
Dosežek tega izleta, ki ga nismo pričakovali je tudi to, da nam je uspelo pogledati film-to smo načrtovali in obljubljali že dve leti, pa nam do sedaj še nikoli ni uspeli najti dovolj časa
2 navezi na isti frekvenci na radijskih postajah je super in predvsem zabavna rešitev. Tako smo vedno vsi na tekočem s pritožbami čez smeri, pa tudi z vsemi sprotnimi genialnimi domislicami in komentarji.
Še šola za življenje: kapa nahrbtnika ni najbolj varen kraj za shranjevanje telefona med
plezanjem. Imamo eno lekcijo in en razbit telefon.
Za vse tiste, ki mislite da s sabo vlačimo preveč opreme. Enkrat smo pozabili zjutraj prešteti komplete in smo sredi smeri ugotovili, da pri menjavi plezanja v vodstvu sploh ni treba menjati opreme. 30 kompletov, 12 metuljev, 2 seta zatičev in 14 matičark na navezo je zagotovo dovolj. Kljub plezanju in združevanja
po dva raztežaja. Krempeljcev in postajic teh težkih nahrbtnikov raje ne bomo omenjali.
Preplezane smeri:
26.4.2026, Les dalles grises, 150 m, 5c
26.4.2026, Chilorochose, 150 m, 5c
27.4.2026, Happy hippy, 200 m, 5b
27.4.2026, Fièvre résurrectionnelle, 100 m, 6a+
28.4.2026, Arête de la patte de chèvre, 130 m, 5b+
29.4.2026, Col d’ayen, 25 m, 4c-6c
30.4.2026, Caf fond les manettes, 250 m, 6a
1.5.2026, La voie des dalles, 250 m, 6a
2.5.2026, 80 Balais, 250 m, 6a
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.