Ker je bila vremenska napoved za Avstrijo malo boljša od tiste pri nas, sva se z Miho optimistično strinjala, da bova probala srečo. Takoj za tunelom je bilo čutiti, da je tukaj zima malo bolj zimska, četudi še ne zares ta prava. Štartala sva zgodaj popoldne in imela še dovolj časa za obisk Hišnega prijatelja (WI3), slap nad mestecem Spittal an der Drau. Domači kmet nama je prijazno dovolil, da parkirava na njegovi zemlji in naju je opozoril, da za plezanje v slapu potrebujeva dovoljenje lastnika zemljišča. Hm. Pa sva pozvonila pri rumeni hiši na koncu vasi, verjetno prva v zgodovini s tem namenom. Dve prijazni starejši gospe sta nama presenečeno dali dovoljenje z besedami, da so slap na zadnje plezali gorski reševalci dva tedna nazaj. To sva si razložila kot dober znak in končno sva lahko stopila proti grapi. Imela sva srečo, kljub nizki nadmorski višini (650 m.n.m.) je bil slap plezljiv in že na dostopu sva uživala v krajših zamrznjenih skokih.
Ledeni predeli so postajali vedno daljši, led pa neverjetno raznolik – spreminjajoča se mešanica sveč, svečk, gobic, tenis žogic, napršenega ledu in še marsičesa, za kar nimava besed. Vijugala sva po grapi in iskala najboljše prehode po zamrznjeni strugi, ki sva jo večino ture slišala pod ledom. Na predzadnjem štantu sva nadela čelke, Miha se je podal v neznano in izginil za vogalom. Občasen snop svetlobe je nakazoval, da išče pot.
Ohlajanje zraka in visoka vlaga sta pripomogli k moji prvi bolj kompleksni lekciji v stilu ‘pametni se učijo iz tujih napak, manj pametni pa iz svojih’. Poleg štrikov in druge opreme je konkretno zamrznila tudi matičarka, s katero sem bila vpeta v štant. Pol obrata manj. Zapomnila si bom. Na noben način je nisem uspela odšraufat in sem kar takšna (pribičana v zamrznjeno matičarko) podrla štant. Ob vsem tem kolovratenju mi je še uspelo spustiti reverso. Bravo. Miha je bil v temi za vogalom, razdalja med nama polna dolžina štrika, in kljub temu, da je bil reverso le par metrov pod mano po izi terenu, si kot tečajnica nisem znala sestavit rešilnega scenarija. Ajde, grem gor.
Na prvi pogled nedolžno prečenje desno me je presenetilo z miks izzivom, tukaj mi je izkušenj konkretno zmanjkalo, druga v navezi pa sem se nekako prekobacala čez. Ko prisvetim do Mihe, se ta reži že ob pogledu na ‘solato’ na štriku pred mano in ko mu razložim situacijo, me sočutno vpraša Zakaj pa nisi poklicala? Ja, zakaj? Ker v alpinizmu se moraš znajti? Ker ta komfort ne paše zraven? Ker je moja podzavest preračunala, da nama več pomeni čas kot reverso in da ga bova za naslednje dni že nekje dobila? Pojma nimam, kaj me je odvrnilo, a sva zaradi tega v zadnjem raztežaju ostala brez.
Še vedno dobro razpoložena, saj sva bila varna in v res čudovitem ambientu, preplezava do zadnjega štanta, nenavadno na jeklenih palicah. Zaradi pozne ure in razgibanega terena se kljub možnosti pobrati reverso izogneva abzajlu in udobno po gozdni cesti sestopiva do avta. Zaskrbljenima teticama javiva, da sva v redu in se premakneva proti Gmündu.
Kar ne morem nehat razmišljati o izgubljenem reversu in posledično opcijah za preostala dva dneva. Varovanje na polbiča z zmrznjenima štrikoma menda res ni najboljša rešitev. Edino upanje je Intersport v bližnjem mestu, ni pa garancije, da imajo reverso na zalogi. Sredi noči (ker najboljše ideje pridejo takrat) pišem Mathiasu, lastniku apartmaja, če ima slučajno kakšno idejo. Čudeži se dogajajo in zjutraj naju vrečka z novim reversom čaka pred hišo. Človeški faktor tudi tokrat ni zatajil, hvaležna na kvadrat.
Današnje tri snežinke v napovedi se dejansko izkažejo za manj kot eno in midva v zadušeni tišini doline iščeva kakšen simpatičen slap. Dejansko si izbirava na pogled, kakšen luksuz. Skoraj zaletiva se v ledeno maso, v kateri je že naveza treh. What are you climbing? We don’t know. Spodbudno. Miha na uč oceni, da lahko probava.
Tukaj je orientacija lažja – naravnost navzgor, zaradi naveze pred nami pa je to tudi bolj nerodno. Projektili vseh velikosti švigajo mimo naju. Pred zadnjim raztežajem, v katerem še plezajo Poljaki, se umakneva iz vpadnice in piknikirava na polvisečem štantu na drevesu. Cel dan mirno naletavajo snežinke in ambient je popoln. Pomahava mimoabzajlajočim in Miha pretraverzira do zadnjega, najtežjega raztežaja. Poljaki pravijo, da je štirica, naprej pa zaradi kakovosti ledu ne gre.
Miha pripleza do štanta na brezi z nekaj več adrenalina v krvi, meni pa je na drugem koncu samo neverjetno lepo. Zadnji zamahi potrdijo odločitev Poljakov za abzajl, led bobni in čudež je, da zdrži mojo začetniško (ne)tehniko. Miha je po njem dobesedno preplesal na konicah derez in cepinov. Toj pa teži k je zgledal. Hvaležna sem mu, da je plezal naprej. Po prvem navpičnem abzajlu se ob desnem robu slapa na drevesih spuščava do izhodišča. Tudi ta slap je bilo treba zacahnit, v njem sem pustila legendarni pinki tricam. Kako se ga spravi ven sem menda sicer že slišala na pirčku po treningu na stenci, na licu mesta pa sem se ga lotila po svoje. Zato je še vedno tam in Miha po ogledu situacije pravi, da za vedno bo. Še povratek navzdol po dolini, tišina je še tišja, sneži in stemnilo se je. Na toplem ugotoviva, da sva plezala desni variant Mittlerer Maralmfall (WI3+), do zadnje dolžine. Primerjava več skic in dejansko stanje in ugotavljava, da so slapovi nepredvidljivi in vsako sezono malo drugačni.
Za jutri so ponovno napovedane tri snežinke. Bova videla. Res sneži in plugi plužijo. Tehtava med slapom in smučkami in ker se sneženje gosti, se odločiva za smučke. Miha v vodničku nahitro poišče opcijo za nenevaren vzpon tudi v takem vremenu, krivično zapostavljen Bärenaunock (2292 m.n.m.). Na poti do Innerkremsa vedno bolj diši po pravi zimi, smučarji na parkirišču pa so dokončna potrditev, da nekaj bo. Nekaj časa hodiva po sicer zaprti cesti, ki je predvčerajšnjim bila ponekod verjetno še suha. Srečujeva povratnike na smučeh, ki naju pozdravljajo z iskricami v očeh. Vsi smo v istem klubu lovcev zime.
Ko se cesta konča, se konča tudi sveža špura. Midva se odločiva, da greva višje. Kljub megli je orientacija enostavna, markacije dobro vidne in občasno zagledava smer vzpona. Pot je speljana res varno in uživaško pridobivava višince. Na grebenu pa se znajdeva v drugem svetu: sneg je spihan do tal, megla vztraja, veter pa nama v močnih sunkih nabija ledene kristalčke v obraz. Soglasno se sto višincev pod vrhom urediva za spust, kar je v teh pogojih še kar izziv, spustiti karkoli pomeni veliko možnost izgube v vetru. Res ni potrebno vsak dan pustiti kos opreme na terenu.
Ko se umakneva nižje, v bolj prijeten svet, pa se začne najbolj uživaški spust v še toplem pršiču. Ta občutek, ko se ti smučke do meča zgubijo v mehkem puhku. Smučava najprej po z borovci poraščenem pobočju, prehodi so lahkotni, privoščiva si. Od pastirskega stanu pa nazaj v dolino po udobni široki cesti. Jaz kar počasi po položni cesti, puhec me še upočasnjuje, naj ta občutek traja čim dlje, Miha pa si privošči kakšno bolj zabavno bližnjico skozi gozd. In tako v pršiču do avta. Kdaj nazadnje sem to doživela? Ne spomnim.
Po takem vikendu se lahko samo zahvališ in upaš na še kakšnega. Zima, ostani še.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.