Plezalni vikend na planini Zapotok

Plezalni vikend, ki je bil zaradi neugodne vremenske napovedi prestavljen za en teden, smo izpeljali v ravno tako (ali še bolj) kislem in hladnem vikendu. Zaradi zamika je bila zasedba precej manj številčna kot bi bila en teden prej, a dobre volje vseeno ni manjkalo.

V petek popoldne smo se konkretno založeni odpravili proti našemu zatočišču na planini Zapotok. Po dobri uri hoje smo že lahko izpraznili nahrbtnike in hladili pivo v bližnjem potoku. Do večera se nas je nabralo 13 – ravno prav, da je lahko vsak dobil svoj prostor pod streho za ležišče.

Medtem, ko smo mi ob druženju kovali načrte za prihodnja dva dneva, je praktično ves čas rahlo deževalo. Stiskali smo se v puhovkah in ves čas čekirali vremensko napoved. “Eh, tja do IV se da plezat tud v dežju”, pravi Borut.

Luka K., Zala in Andraž so si sprva izbrali Cerkljansko smer (IV+/III, 450 m) v Srebrnjaku, Matic, Žiga in Luka S. so si izbrali smer Tanaša (IV/II-III, 450 m) v Srebrnjaku, Vita in Jaka ter Tomaž in Nejc so si izbrali Smer Likar – Markič (IV+/IV, 200 m) v Zapotoškem vrhu, Borut, Timea in jaz pa Jetijevo smer (IV/III, 200 m), prav tako v Zapotoškem vrhu. Ok, načrti so, zjutraj pa zgodaj štartat, ker je zgodaj popoldne napovedan dež.

Levo Srebrnjak, na sredi Zapotoški vrh, desno pa Bavški Grintavec

 

Sobotno jutro sicer ni bilo deževno, vseeno pa je bilo hladno, oblačno in mokro od prejšnjega dne, zato se je Luka K. odločil, da gredo namesto Cerkljanske raje smer Tahitra (V-/III, 300 m). To se je izkazalo za pravilno odločitev, saj tudi “Tahitra” smer ni bila ravno najhitrejša, sploh zaradi zahtevne orientacije in slabe opremljenosti (v smeri so srečali samo en klin in en zagozden frend) – no, najbrž so nekje tudi falili in plezali neko svojo varianto. Sestop s Srebrnjaka je bil pa “gaden pa moker”. Smer so plezali vsaj 3x dlje, kot je navedeno v vodniku.

 

Matic je lepo vodil navezo v smeri Tanaša, vseeno pa je ta v srednjem delu postregla z orientacijskimi ugankami, zaradi česar so (verjetno) zašli tudi v tej smeri in splezali dva raztežaja izven smeri. Plezanje v tem delu je bilo težje kot pričakovano, in začelo je še deževati, vendar so jih lepi prehodi v strmi in kompaktni skali vodili proti vrhu. Po veliki zajedi so plezali proti levi in smer zaključili na vrhu Srebrnjaka po SZ stebru. Sestopili so s 3 abzajli ter hojo po mokrem in izpostavljenem terenu, zato je bila koncentracija potrebna čisto do konca. V tej smeri so se mudili najdlje, skupno z dostopom in sestopom kar 13 ur, zato pa sta bila topla juha in hladno pivo v koči še toliko bolj zaslužena.

 

Smer Likar – Markič sta torej plezali 2 navezi – Nejc je peljal Tomaža, Vita in Jaka pa sta za njima plezala izmenjaje. Po jutranjem dostopu do stene Zapotoškega vrha so vplezali v vstopno zajedo, v nadaljevanju pa plezali po ploščah, policah in počeh. Smer razen prvega raztežaja ponuja zelo dobro skalo in dobre možnosti varovanja ter kar nekaj klinov, ki so že v steni. V zadnjem raztežaju jih je ujel dež, zaradi česar so se varovali tudi pri prečenju ostrega grebena od izstopa smeri do vrha Zapotoškega vrha. Nejc in Tomaž sta na vrh priplezala toliko prej, da sta ravno pripravila vse potrebno za abzajl, ko sta na vrh priplezala še Vita in Jaka. Osvojeni vrh so ovekovečili s fotko ter se v zmernem rosenju spustili v dolino z abzajlom, hoji po mokrih travah in plezanju v rikverc po šodrastem žlebu. Vsi skupaj so kar vriskali ko so ponovno stopili na pot, po kateri so sestopili do stana na planini. Kljub nepredvidljivemu vremenu in nohtanju je bilo še vedno zelo sproščeno, polno smeha in spodbud. Plezanje je trajalo še enkrat več kot je navedno v opisu, sestop pa je bil zaradi dežja še toliko bolj zanimiv. Taka taprava hribovska izkušnja.

 

Jetijeva smer je v začetku izgledala zelo obetavno – kompaktna skala z dobrimi oprimki, naklon stene pa manjši od 90°. S Timeo naju je najbolj skrbel previsni detajl, ki se ga je videlo že z dna smeri. Borut je hitro našel prehod čez previs, ki sta ga krasila tudi dva klina – eden od njiju je bil tako priročen, da s Timeo nisva mogli kaj, da si ne bi z njim spomagali čez detajl (A0, kaj češ). Od tu je plezanje po večini potekalo po ploščah, vmes pa se je znašla še kakšna zajeda in nekaj prečk. Skala je z vsakim raztežajem postajala bolj krušljiva, zadnja dva raztežaja pa sta postregla še z dežjem – ja, IV se v dežju še da splezat! Sledil je še “sprehod” po ostrem grebenu ter enak sestop kot so ga imeli kolegi iz sosednje smeri. Zdi se nam, da smo smeri pravilno sledili, nismo pa prepričani, saj je skica smeri zagotovo pomanjkljiva. Tudi mi smo za smer porabili bistveno več časa, kot je predvideno v vodniku.

 

Kljub utrujenosti, premraženosti in ostalim nevšečnostim, smo se pri koči vsi dobili zadovoljni in z nasmeški na obrazu. Tomaž, Timea in Luka S. so zaradi obveznosti odšli v dolino že v soboto, ostali pa smo se odločili, da naslednji dan preživimo bolj na izi. Tako smo uživali v preostanku dneva, v miru popili in pojedli (skoraj) vse naše dobrote, v nedeljo pa vstali brez budilke.

Naš prvoten nedeljski plan je bilo ponovno plezanje v Srebrnjaku ali Zapotoškem vrhu, ampak smo se odločili, da gremo raje frikat v Trento h Plajerju. Naše naprintane skice in opise smeri smo pustili kar v kočici ter v miru pozajtrkovali, spakirali in pokofetkali, Vita pa si je vzela čas še za ustvarjanje lepe markacije na kamnu. Tako smo z malo lažjimi (a še vedno težkimi) nahrbtniki odšli v dolino.

 

Pri Plajerju smo se nafrikali, za piko na i pa so se nekateri tudi pogumno vrgli v hladen objem reke Soče. Zatem smo se okrepčali še s pico in pivom ter z dobrimi vtisi odšli proti domu.

 

Imeli smo se super. Za spodbudo za ponovno organizacijo plezalnega vikenda in v upanju na večji obisk ob naslednjem tovrstnem dogodku pa je tu še nekaj vtisov udeležencev:

Matic: “V divjem, za večino udeležencev nepoznanem okolju smo preživeli čudovit vikend. Kljub neugodnim razmeram smo v soboto vsi uspeli preplezati zastavljene cilje in varno sestopiti. Lepo smo uspeli skombinirati plezanje, avanturo, druženje, kulinarične presežke, resnost, zajebancijo, izkušnje in mladostno zagnanost – rezultat vsega pa je tabor, ki nam bo vsem še dolgo ostal v spominu!”

Vita: “Jaz sem se tabora udeležila samo zato, ker mi je Jezeršek dvakrat reku, ker sem dobila v zadnjem trenutku soplezalca in ker vreme ni kazalo tako slabo. Na kar sem se lahko opirala, da ne grem, so bili le še izgovori. Po dolgem času je spet pasalo par dni živet po minimalnih HACCP standardih, s super družbo in v najlepšem ambientu. Kot je pustil vikend neko sled v nas, smo jo tudi mi – na novi markaciji na kamnu. Hvala vsem!”

Andraž: “Vikend v Zapotoku mi je dal veliko novih izkušenj in fajn popotnico za naprej.”

Zala: “Za nami je lep vikend v odlični družbi, zares dobra izkušnja; hvala še enkrat vsem za krasno ‘odpravo’, predvsem Luku in Andražu za preplezano smer.”

Luka S.: “Kjub razmeram je bila smer lepa in zame lepo doživeta, prva taka, res daljša smer.”

Jaz se pridružujem pohvalam na ta vikend, hkrati pa se zahvaljujem Borutu za smer, ostalim pa za dobro družbo in pomoč pri sestavljanju opisa preplezanih smeri!

Dodaj odgovor