Slovenska smer v Triglavu – važne so zgodbe :)

V petek, 06.03. sva s Kocotom splezala Slovensko smer v S steni Triglava. Sama tura nama je v plezalno / pohodnem smislu šla odlično – celo bolje, kot sva načrtovala. Logistika pač malo manj. 😀
Več pa v naslednjih vrsticah.

Ker nisva smučarja in ker je rampa v Mojstrani pozimi (kljub kopni cesti) zaprta in bi bil dostop ter sestop v pancarjih mučen, sva se odločila, da turo začneva že v četrtek popoldan, parkirava en avto v Krmi, se zapeljeva z drugim v Mojstrano, se sprehodiva do zimske sobe / bivaka (malo naprej od Aljaževega doma), prespiva in nato v petek zgodaj zjutraj zarineva proti Steni. Sestopila bi v Krmo, kjer naju čaka drug avto. Super plan! Ko sva v Krmi zapustila prvo vozilo in se odpeljala po poledeneli cesti proti Mojstrani, sva preventivno naštevala, kaj od opreme imava v nahrbtnikih in hvalabogu hitro ugotovila, da sem od doma odšel brez plezalnega pasu. Pokličem domov in se dogovorim za dostavo pasu v Radovljico (hvala, ati Miro!).
Najin pohod proti bivaku se torej začne kakih 45 minut kasneje, a nič ne de – saj bova že nekako (sva mislila). Ko sva prispela do bivaka, sva na spodnjih vratih opazila ključavnico “na žabco”, zato sva šla poskusit na zgornja vrata. Bila so zaklenjena s ključavnico “na žabco” in ob 22:30 zvečer sva pričela klicati okoli – najprej Jakoba, ki pozna te konce, če kaj ve, v čem je fora, potem Gregorja iz Mojstrane, ki nama je pojasnil, da je zgornji del od AO in da je zimska soba spodaj. Dal nama je tudi telefonsko številko Gregorja iz Mojstrane št. 2. Ko se sprva ni oglasil in sva že pokopavala najine upe glede jutrišnjega vzpona je sledil povraten klic s pojasnilom glede spodnjih: ja fanta, porinta vrata! In vrata so se odprla. Malo nama je še razložil o redu v zimski sobi in nama zaželel srečno plezanje. Hvala obema Gregorjema! 🙂
Zimska soba je dobro opremljena – pogradi, pečka, drva, nekaj dek,…
Ko sva zakurila in zaužila smokije z dodatkom proteinov, sva nastavila budilko ob 4:30 in popadala v pograde.

Zjutraj sva na hitro nekaj zbasala vase – po prekratki noči ni bilo hudega apetita, nato pa začela s hojo proti Steni. Z dvodnevno zalogo v nahrbtnikih napredovanje ni bilo ravno hitro, pa vendar sva po dveh urah hoje stala pod Slovensko smerjo. Na tem mestu sva spet malo pojedla ter popila, potem pa strumno zarinila v strmino. Plezanje in iskanje prehodov nama je šlo odlično, zagotovo so pomagale sledi predhodnikov (hvala vam) in odlične razmere. Dva krajša skalna skoka v spodnjem delu sva splezala nenavezana, zadnjega – zgoraj (pod Slovensko grapo in Škrbinico) pa sva plezala navezana. Nekje vmes je Kocotu “užgalo”, da sva ključe njegovega vozila (ki naju čaka v Krmi) prejšnji dan skrbno pustila in zaklenila v mojem (v Mojstrani). Na hitro organizirava krajše tekmovanje v kletvicah in ob neodločenem izidu šibava dalje. Hvalabogu za čudovite razglede – tako sva lažje pozabila na novo logistično težavo. Neverjetno, kakšna sreča in radost oblije človeka, ko se zagleda v okolico “na vrhu” Škrbinice. Za take trenutke se splača malo pomatrat. 🙂
Nadaljevala sva po Slovenski grapi in izstopila po Prevčevem izstopu.
Po slabih petih urah plezarije sva, obsijana s soncem stala na vrhu Slovenske smeri, kjer sva si čestitala in pohitela proti Kredarici, v upanju, da ujameva dobro dušo, ki bi naju iz Krme prepeljala v Mojstrano. Po uri in pol hoda že dokaj utrujena doseževa Triglavski dom na Kredarici. Pri domu je (nama v prid) dokaj živahno. Dosti je turnih smučarjev – vsi iz Krme. Koco se sprehodi do šanka in časti rojstnodnevno pivo. 🙂 Po prvem požirku se opogumim in vprašam, če kdo od gostov danes odhaja nazaj v Krmo in bi bil pripravljen v Mojstrano zapeljati dve shirani riti. Javi se Aleksander iz Ankarana (v tem primeru solo pohodnik) in ker nam vsem ustreza plan odhoda ter sestopa, se po zgoraj omenjenem rojstnodnevnem pivu kmalu odpravimo skupaj v dolino.
Do Kovinarske koče prispemo v treh urah. Nahrbtnike sva pustila pri Kocotovem avtu in se usedla v črn BMW M serije, s katerim naju je Aleksander dostavil v Mojstrano (na tem mestu še enkrat hvala, Aleksander). Tukaj se napokava v moj avto, se zapeljeva v Krmo po drugo vozilo in nato še v Dovje na pico in analizo ture, ki je sledeča: pohod / plezarija in plan ture so bili odlični! Res sva uživala! Logistika oz. njena izvedba pa je bila nekoliko površna. Še dobro, da obstajajo dobri ljudje, ki vedno priskočijo na pomoč. Miro, Jakob, Gregor (×2) in Aleksander – hvala vam še enkrat in seveda naju lahko kadarkoli pocukate za rokav za pijačo. 🙂

Jah, važne so zgodbe…