Ker imam rada epske avanture, predvsem pa dolge ture, sem bila takoj za, ko je Kristijan iz AK Črna omenil, da ima v steni Malega Grintavca ugledano linijo, ki se mu zdi zanimiva in še ni bila preplezana, težavnost samega plezanja (glede na ostale smeri v steni) pa naj ne bi presegala petice.
Večer prej se dobiva pri Firerju in pičiva proti Trenti vsak s svojim avtom (ful neekonomično, vem, ampak človek v mojih letih si lahko privošči ta luksuz, da se raztegne čez cel avto ko spi). Okrog 23ih se razbesni še nevihta in takrat sem se prvič (in zadnjič) vprašala, če nisem za brezveze vzela dopusta v službi. Zaradi naliva se dogovoriva za kasnejši štart – yes! In tako okrog 6:30 štartava iz vasi Soča po markirani poti, ki pelje na Bavški Grintavec. Po približno treh urah sva končno pod steno, premočena do gat – ne toliko od švica, kot od ostankov dežja prejšnjega večera na travah in ruševju. Ampak – kar je najboljše – vzhodna stena je pa suha! Juhej!
Prvih pet raztežajev poteka po sistemu razov, ki jim slediš, vmes se prepletajo zajede, police pod previsi in kratek kamin – zelo raznolika plezarija.
V četrtem raztežaju nas čaka prvi detajl smeri, ko se z raza spustiš v podrto grapo, jo prečiš in potem, ko se povprašaš o smiselnosti svojega početja, ugotoviš, da še kako velja mantra »samo en meter pred tabo je pomeben« – na videz neprepezljiv previs v resnici skriva krasne stopke in oprimke, ki »jaz tega u lajfu ne morem preplezat,« spremenijo v »waaaaaau, kok je pa tooo dobr.«
Nekaj podobnega nas čaka tudi v naslednjem raztežaju – kratek izpostavljen kamin v desno in potem po polički pod previsom do zajede.
V šestem raztežaju sledi nekaj lažjega poplezavanja po zajedah, potem pa dooooolgo prečenje v desno po manjših ostrih razih do zajede pod markantno ploščo v obliki kare, ki sva se jo najbolj veselila in je vidna že od daleč.
Raztežaj najprej poteka po gredini, okrog 20m, potem pa sva prestopila desno v ploščo – tu pa se je začelo vriskanje – plezanje po čudovitih žlebičih!
Sledila sva počem v desno (klin) in nato naravnost gor do udobnega stojišča, z njega levo po travnati polički in po kratki poči do vrha plošče (klin) in čez raz in skrotje do grebena, kjer sva zadnje stojišče uredila na večji skali ob markirani poti.
Sestopila sva po markirani poti do vrha Malega Grintavca, nižje pa desno po brezpotju po grapi in dalje po melišču med Malim in Bavškim Grintavcem do Lanterne, kjer sva se spet priključila na markirano pot.
Nastala je nova, 270m dolga smer v JV steni Malega Grintovca, ki sva jo poimenovala Kalipster (no, moja hči jo je), ocenila sva jo z IV/III, plezala pa sva približno 4 ure. Celotna linija in smer je res lepa in uživaška, orientacija logična, tudi skala je, z izjemo tretjega raztežaja (za slovenske razmere) kompaktna, bonbonček pa predstavlja markantna plošča z žlebiči, ki je res vredna dolgega in strmega dostopa (in sestopa in dvodnevnega musklfibra). Dodaten plus predstavlja tudi pravljičen ambient pod ostenji Bavškega Grintavca.
izjemno pomembne ugotovitve za morebitne ponavljalce – ful mokre dostopke in štumfi se ne posušijo v 4 urah, sploh če nekaj časa plezaš v megli, ful je dobr, če nimaš GTX čevljev (tuki si morm sama seb dat kljukco), in še najbolj pomembna – Firer je ob sredah zaprt, zato konkretna analiza le-tam ni bila mogoča. 😀
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.