Prvomajska Sardinija

Za podaljšane prvomajske praznike sva se z Gašperjem mudila na Sardiniji. Otok je najbolj znan po apnenčastih plezališčih, ki so dobro opremljena in praktično na vsakem koraku, se pa poleg apnenca najde tudi granit ter porfir in verjetno še kaj. Ker je otok kar velik, sva se osredotočila na severnovzhodni del.

Sever Sardinije je plezalsko zanimiv zaradi granita, ki je zelo podoben tistemu s Korzike, plezalska skupnost pa se je tu odločila obdržati etnična načela trad plezanja, zato smeri praviloma niso navrtane. “Odločila obdržati” zna biti v tem primeru malo hecen izraz – spori med obema poloma so bili bojda kar vihravi in ni manjkalo tako ekstenzivnega vrtanja kot tudi namernega uničevanja svedrov, dokler se svedrovrtalci niso zadovoljili s prostranimi apnenčastimi stenami po drugih predelih otoka. Ugibaje, da se je stanje po vseh teh letih že umirilo, sva se po izkracnju s trajekta v nedeljo zvečer tako namenila proti polotoku Capo Testa na skrajni sever Sardinije.

Najin prvi cilj za vplezavanje je bila slikovita Cala Spinosa, ki je morda edino plezališče na severu, ki je zares navrtano (čeprav previdnost ni odveč, saj te zna sredi smeri presenetiti odrezan sveder). Po zabavnem afnanju po granitnih skulpturah sva šla pogledat še poke, ki se plezajo na trad, nad katerimi je bil Gašper popolnoma navdušen.
Po odmoru za kosilo sva se odpravila do granitnega masiva La Turri na drugi strani polotoka. Plezala sva Fessure di Lothar (5a, 120m), ki sva jo malo zgrešila zaradi različnih vrisov iz različnih virov, malo pa zaradi mojega obvoza zajede, ki se mi je zdela preveč strašna.

Naslednji dan sva se zapeljala do San Pantaleo, kjer sva si v stolpih nad vasjo izbrala smer Via del Grottone v Monte Balbacana (IV, 220m). Dostopala sva po pohodniškem trailu, ki sicer vodi okrog vseh stolpičev, pot pa že nekaj metrov za parkiriščem naredi precejšni ovinek mimo neurejene parcele, ki je zamrežena z ograjo in vsakih nekaj metrov z znaki svari, da se tu ne gre hecati glede privatne lastnine. Znaku, da je spust ob vrvi prepovedan in da nadaljevanje ni za začetnike, nisva pripisala kakšne teže, saj sva po vodničku itak nameravala sestopiti peš, tako da sva nadaljevala po precej zanimivi in strmi poti do stene.

Po dolgi debati, kje sploh vstopiti, saj se opis ni skladal z vrisom, ta pa ne s pričakovanimi težavami, je Gašper zaplezal v prvi cug, moj klic za polovico štrika pa je zdramil gospoda s spodnje zamrežene parcele. Iz miksa italijanščine in angleščine sva razbrala, da sva na privat posesti, da ne smeva uporabljati štrika, da je abzajl prepovedan, pa respect the heritage in da pridejo karabinjeri ter nekaj glede najinega avtomobila. Ko se je slišalo, da je šel iskat še psa, je Gašper splezal nazaj in prav hitro sva jo ucvrla navzdol do poti. Ker si nisva upala mimo njegove parcele, sva raje naredila detour po trailu okrog vseh stolpov in se iz druge strani splazila do avta, ki k sreči ni imel prerezanih gum. Precej travmatizirana sva se odločila za predčasni premik proti jugu v domovanje apnenčastega športnega plezanja, saj očitno ne razumeva pravil igre, ki veljajo tukaj, in jih niti ne želiva nadalje spoznavati.

Po sproščujočem dnevu v plezališču Buchi Arta nad Cala Gonone in kopanju v Cala Fiuli sva se odpravila v kanjon Surtane, kjer sva plezala Hirsche platz (5c+, 130m). Skala v kanjonu spominja na Paklenico, le da ni zlizana, smer pa nama je bila tako všeč, da je Gašper neprostovoljno splezal še en cug sosednje. Za bodoče ponavljalce: splača se pogledat, kdaj v steno posije sonce. Midva sva se ocvrla.

Za naslednja dva dni sva se premaknila v vasico Ulassai, kjer sva oba dneva frikala v tamkajšnjem kanjonu. Plezalcev je tu ogromno, ampak je k sreči smeri še več, so pa vseh težavnosti, naklonin in nebesnih usmerjenosti. Zelo priporočava v kombinaciji s pico!

Rest day je sovpadal z edinim dnem, ko so bile napovedane padavine. Izkoristila sva ga za turistični pohod do Cala Goloritze; pogledat, kaj bova zlezla, ko bova pojedla dost žgancev.

V ponedeljek je s koncem prvomajskih počitnic izginila večina ljudi z otoka, midva pa sva vetroven dan zopet preživela v Surtani. Tokrat sva plezala smer Paradise (6a, 130m), ki je čudovita, čeprav sva po prvem cugu zaradi močnega vetra skoraj obrnila, popoldne pa preživela v senčnem in zavetrnem plezališču nad Cala Gonone.

Zadnji dan sva odšla potiskat svoje meje še v plezališče Monte Babacoa nad Cala Gonone, nato pa z nočnim trajektom v domovino.

Sicer naju je Sardinija navdušila manj kot leto poprej Korzika, saj ima več športnih plezališč kot dolgih smeri (in domačini na Korziki niso vpili na naju), a sva se zelo dobro naplezala, pojedla veliko dobrih in poceni pic ter se na sploh imela fino.

Priporočava! 😊